O glasbi s poslanstvom.
18. oktober 2016

V žarišču 12. Festivala slovenskega jazza

 

12_festival_slovenskega_jazza_foto_nika_holcl_fotobeleznica

Festival slovenskega jazza (fotografija: Nika Hölcl – jazzobeležNica)

Edini festival, ki na oder postavlja izključno slovenske glasbenike predstavlja izredno pomembno stičišče med ustvarjalci in poslušalci jazzovske glasbe ter ponuja neprecenljiv navdih ustvarjanju.

 

Festival slovenskega jazza

13.-15. oktober 2016, Kulturni center / KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem

Festival slovenskega jazza je edini slovenski festival, ki v središče postavlja glasbo izključno slovenskih jazzovskih ustvarjalcev. Sprva v Ljubljani, po dveletnem premoru pa v zadnjih letih poteka na Ravnah na Koroškem, koder je jazz našel svoj prvi dom, v katerega se številni tako domači kot tuji glasbeniki nadvse radi vračajo. Nič drugače ni bilo niti letos, ko je festival doživel že svojo dvanajsto ponovitev in to sicer nekoliko zapostavljeno ter oddaljeno mesto pričel oživljati že dva tedna poprej s predfestivalskim koncertom zasedbe Jazoo, ki je predstavila svoj šesti album Destinations in sočasno proslavila dvajset let neprekinjenega delovanja. V naslednjih dneh so si sledili mnogi dogodki, povečini bazirani na mlajših, ki so nastopili v okviru že tradicionalne šole Jazz Ravne v navezi s prihajajočim festivalom, katerega osrednje dogajanje je bilo vpeto med 13. in 15. oktobrom na različna prizorišča Raven na Koroškem, a tudi v drugih krajih te povsem po nepotrebnem s pozornostjo zanemarjene dežele. Za časa trajanja samega festivala so organizatorji postregli z Jazz kuhno, dvema fotografskima razstavama (ena od njiju je prikazala zaodrje lanskoletnega festivala pod utrinki Nike Hölcl, jazzobeležNica, in druga, Steps Ahead, odrske portrete jazzovskih glasbenikov na različnih festivalih, za kar je poskrbela Annasibila Požrl), gospel matinejo zasedbe 4Given in solističnim koncertom Igorja Bezgeta. Na osrednjem, večernem odru so se zvrstili glasbeniki, ki so bodisi premierno predstavili nove projekte ali postregli z glasbo, nastalo tekom preteklega leta. Drugega festivalskega dne, ki je imel zaradi nekoliko lahkotnejših ritmov zagotovo najširši domet, sta se na odru KMKC Kompleksa zvrstili dve zasedbi. Teo Collori in Momento Cigano so poslušalce odpeljali v svet gipsy swinga, večer pa je zaključil Vasko Atanasovski trio. V nadaljevanju se bomo posvetili otvoritvenemu in zaključnemu večeru festivala.

bostjan_gombac_foto_nika_holcl_fotobeleznica

Big Band RTV Slovenija in Boštjan Gombač (fotografija: Nika Hölcl – jazzobeležNica)

Letošnjo izdajo Festivala slovenskega jazza so v Kulturnem centru otvorili člani Big Banda RTV Slovenija in Boštjan Gombač, čigar avtorske skladbe so tudi izvajali. Dirigentsko vlogo je prevzel Lojze Kranjčan, ki je prispeval večino aranžmajev, medtem ko je tekom celotnega koncerta gostoval priznani tolkalec Nino Mureškič. Zasedba, ki je z Iucundusom, kot je program naslovljen, navdušila polno dvorano je tako jazzovsko glasbo kot zasedbo, kakršna je big band – v očeh mnogih marsikdaj povsem po nepotrebnem nekoliko pretirano tradicionalno, če že ne celo konzervativno usmerjeno –, predstavila v novi, moderni in predvsem hudomušni luči. Glasbeniki so se namreč s pomočjo Boštjana Gombača, ki obvladuje nešteto instrumentov, med katerimi je številne prijel v roke tudi tega večera, tekom celotnega koncerta namerno igrali in drug drugemu predajali glasbeno besedo. Z nadvse pogostimi dialogi med Gombačevim muziciranjem na katerega od (eksotičnih in nenavadnih) instrumentov ter klavirsko linijo, večkrat tudi tolkalno, je bil v središče celotnega dogajanja nedvomno postavljen sam Gombač, vendar je članom Big Banda dopuščal prostor za izražanje, čeprav pretežno skozi spremljevalno vlogo, v kateri pa niso nič manj uživali. Radovednost je bila namreč prisotna tudi na odru in navdušenje se zato ni omejilo izključno na obiskovalce v dvorani. Prav tako so bile zanimive variacije iste teme, ki so prehajale med različnimi instrumenti in še bolj nenavadna je bila uporaba lastnega telesa pri proizvajanju zvokov (prsti, dlani, žvižganje, tapkanje po glavi itn.), kar je poudarilo organskost in naravnost glasbe. Sicer inovativen večer je imel zaradi melodičnosti in neverjetne razgibanosti solističnih instrumentov vendar pridih lahkotnosti ter izredne poslušljivosti, ki se je sklenila z igranjem vseh članov orkestra na dve piščali sočasno.

kristijan_kranjcan_foto_nika_holcl_fotobeleznica

Kristijan Kranjčan (fotografija: Nika Hölcl – jazzobeležNica)

A inovativnost je bila v ospredju tudi na solističnem koncertu Kristijana Kranjčana, ki je premierno predstavil prihajajoči album DrummingCellist, čeprav je zaradi različnih pristopov izvajanja tako na bobne kot čelo uspel večer v KMKC-u Kompleks oviti v neverjetno poslušljivost. Spekter čustvenosti, vpete v glasbo, je bil nadvse širok in v vsakem tonu je bilo čutiti oseben odnos do glasbe, ki jo izvaja, najsi bo ta plod Johana Sebastiana Bacha, Arva Pärta ali avtorskega dela. Meja med njimi je bila zabrisana, kajti glasba se je prelivala iz kompozicije v kompozicijo in Kristijan je ves čas uspešno prehajal z enega instrumenta na drugega še preden so zadnji toni, izvedeni na enega od obeh, izzveneli. S pomočjo različnih tehnik igranja na oba in vnaprej posnetih osnovnih linij oz. nasnetih t.i. leitmotivov na looper, ki je bil ves čas prisoten na odru, je uspel graditi večplastnost, na trenutke celo dvoglasje. Da se je glasba neprestano razvijala in razraščala priča tudi dokaj velik jakostni razpon, s pomočjo katerega je dosegel nežnost in milino, mirnost, a tudi grobost, nujo po hitenju in jezo. Glede na vse našteto mu je uspelo prikazati vso razgibanost življenja samega, kajti ta vključuje naravne in umetne zvoke, zgodbe, spomine, a tudi balast, ki jih je bilo vse zaznati za časa njegovega koncertiranja. Sicer mu je v bobne uspelo vnesti nekaj melodičnosti in čelo uporabiti kot ritmičen instrument, s čimer je dokazal, kako edinstven in izreden je projekt, ki mu v svetu bržkone ne gre najti enakega (niti podobnega). O uspešnosti združevanja vseh naštetih dvojnosti veliko pove tudi koncentracija občinstva, ki se je podalo na potovanje z njim in projektom, ki zahteva veliko mero tako znanja kot talenta, predvsem pa obilo koncentracije, trezno glavo in čisto, polno srce.

zan_tetickovic_foto_nika_holcl_fotobeleznica

Žan Tetičkovič (fotografija: Nika Hölcl – jazzobeležNica)

Prav takšnega ima tudi Žan Tetičkovič, ki je zadnjih šest let uglasbljeval lastno izkušnjo migranta in proces akulturacije združil pod skupnim imenom The Port Of Life, kakršen je tudi naslov njegovega interdisciplinarnega projekta (poleg glasbe le-ta vključuje še poezijo in fotografije), ki je izšel le dan poprej. Z enajst člansko mednarodno zasedbo je premierno izvedel uvodno skladbo, suito v šestih stavkih in sklepno kompozicijo. Morda po Kristjanu Kranjčanu nekoliko prezahteven koncert za en sam večer, saj gre za kompozicijsko in izvajalsko izredno zahtevno orkestralno glasbo, ki bi jo bilo potrebno poslušati večkrat, vendar je kljub temu uspel ohraniti pozornost občinstva vse do zadnjih tonov. Že sama zasedba priča o tem, kako zapleteno je iskanje samega sebe v svetu, ki vsemu drugačnemu pogosto ni pretirano naklonjen. Poleg bazične zasedbe (bobni, klaviature, kitara, kontrabas), sta pridružena še trobenta in tenor saksofon, prav tako godalni kvartet. Slednji je imel več solističnih odsekov, ki jih je izvedel pod Žanovim vodstvom, medtem ko je za še preciznejše atmosferično vzdušje poskrbel ženski vokal, uporabljen izključno orkestralno. Čustveno nabita glasba s posameznimi ponavljajočimi se motivi, ki so spremljali razvoj glasbe vse od začetka do konca (življenjskega procesa) je predstavljala glavno nit celotne zgodbe in vsi sodelujoči so imeli obilo prostora za izražanje, najpogosteje kar v solističnih mostovih brez spremljave, ki so povezovali posamezne dele kompozicij. Večkrat sta se medsebojno podpirala dva instrumenta, tudi trije, medtem ko so eno od tem postopoma variirano ponovili vsi. Gre za nadvse resen projekt, ki tako kot koncert Kristijana Kranjčana potrebuje zahtevnejše občinstvo in z vsakim tonom dodatno opozori, da se glasba, ki izpričuje življenjske zgodbe, ne dogaja nekomu tretjemu, temveč njemu samemu, nam samim. Žan s kompozicijami dobesedno diha in jih živi, kar je dokazoval tudi nasmešek na njegovem obrazu. Ponos in dokaz, da mu je uspelo.

Uspelo pa je tudi Festivalu slovenskega jazza, ki je s široko zastavljenim programom tekom treh dni ponudil v posluh raznoliko glasbo in poskrbel za to, da imajo slovenski jazzovski glasbeniki razlog ustvarjati tudi v letu, ki je pred nami. Kajti festival je napolnil dvorane in tudi letos minil v nadvse pozitivnem vzdušju, zato mu gre zameriti eno samo hibo: vse prehitro se zaključi.

 Nina Novak

POPRAVEK OZIROMA POJASNILO O KONCERTU VASKO ATANASOVSKI TRIA DNE 14.10.2016

V prispevku z naslovom 12. Festival Slovenskega Jazza , ki je bil objavljen na http://jazzetna.com/12-festival-slovenskega-jazza/,  je avtorica prispevka Nina Novak napačno predstavila dejstva in zapisala, da je Vasko Atanasovski trio občinstvu nadvse neprofesionalno in brezbrižno ponudil v posluh tonsko vajo, kar ni res. Do tonske vaje je zaradi zdravstvenih razlogov sicer prišlo kasneje kot načrtovano, vendar se je situacija uskladila z organizatorjem koncerta in tonska vaja je bila opravljena profesionalno in v ničemer ni poslabšala koncertne izkušnje obiskovalcev, saj je bil koncert Vasko Atanasovski tria vrhunsko izveden in odlično obiskan, kar dokazuje članek v časniku Večer: http://www.vecer.com/jazz-festival-navdusil-6266698

Za napačne navedbe o koncertu Vasko Atanasovski tria se opravičujemo.

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice