O glasbi s poslanstvom.
12. januar 2016

Adele: 25

Prepustiti se Adele pomeni dopustiti si nekakšno spiritualno izkustvo, kajti: It’s Adele. In to v najboljšem možnem pomenu!

 

XL Recordings, 2015

Že vizualna podoba tretjega albuma Adele nakazuje na simboliko, ki je z ozirom na to, da je zanjo v sodelovanju s Philom Leejem zaslužna sama, zagotovo namerna. Londončanka, ki je pozornost vzbudila s skladbo Chasing Pavements, uvrščeno na prvenec 19 v letu 2008 (takrat je namreč štela 19 let), je na omenjenem albumu še nekoliko sramežljiva, zato svojega obraza na naslovnici ni razkrila. Z drugim albumom, 21, ga sicer je, vendar ima povešen pogled, ki izraža žalost in obup, medtem ko 25 kaže na pomirjenost, saj njen obraz razkriva čist in jasen pogled, s katerim sporoča: to sem jaz. Morda se bo vse opisano komu zdelo dolgočasno, kot se bo površnemu poslušalcu morebiti zdelo, da 25 v glasbenem smislu ne prinaša dosti novega. Resda še vedno prisega na akustičnost in če je na 19 večino instrumentalnih linij odigrala kar sama ter s tem poskrbela za intimizem, se je pri 21 obrnila navzven, k ljudem. Število sodelujočih je naraslo in v tem pogledu gre za spoj obeh predhodnikov. Instrumenti, ki se jih poslužuje na vseh treh veljajo za osnovne – kitara, klavir, bas, bobni – in z izjemo godal pri Adele ne bomo zasledili drugih glasbil, kakršna so pihala ali trobila, ki bi z instrumentalnimi vložki bogatila osnovo. Adele to preprosto ni. V prvi vrsti zato ne, ker premore najmočnejši instrument na svetu – svoj glas.

In ravno v vokalni igri se skriva čar njene ustvarjalnosti. Ta tokrat pride še posebno do izraza; je močna nadgradnja prvega albuma, ki je nanjo le nakazoval. Njene skladbe tako temeljijo na osnovnih instrumentih brez solističnih medvložkov in na močnih vokalnih linijah, na katere postavi večplastnost spremljevalnih vokalov. Takšne so Sweetest Devotion, River Lea in Water Under The Bridge, za katero si upam napovedati, da bo tretji ali četrti singel. Po Hello in When We Were Young, nekoliko gospelovsko obarvani skladbi, ki si jo kot najbrž v tem trenutku edina belka lahko privošči brez pomislekov in brez da bi izgubila kanček suverenosti temnopoltih. Gre za energijo, malce sorodno interpretaciji And I Am Telling You I’m Not Going Jennifer Hudson. V Love In The Dark so se Adele pridružili člani FILMharmonic Orchestra, medtem ko skladba Sweetest Devotion, s katero album sklene in z njo razbije tradicijo zadnjih skladb, običajno izvedenih le ob klavirski spremljavi (Hometown Glory, Someone Like You), vzbudi nekaj vzdušja glasbe 60-ih letih, po kateri se je ob celotni zgodovini glasbe minulega stoletja malce ozrla ter na 25 uvrstila več klasično (jazzovsko) obarvanih skladb, ki bi zlahka postale del standardne pesmarice, vendar ob tem še vedno zveni sveže in moderno. Tu sodi predvsem Million Years Ago, ki jo izvede nadvse čutno ob spremljavi kitare. Bržkone je edina popularna pevka tega časa, ki si sme privoščiti tako klasično obarvan album, s katerim izraža ne le, kdo je in kako dojema svet, temveč tudi, kam gre. Po 25 gre namreč soditi, da bo čez (slabo) desetletje izvajala (izključno) skladbe tega tipa in postala ena od žensk, katerim je dovolj vedeti ime – Nina (Simone), Etta (James), Dinah (Washington), morda celo Ella (Fitzgerald).

Nadvse razgibana in iskrena (glasbena) zgodba Adele, ki jo je ustvarila s sodelavci (Greg Kurstin, Paul Epworth, Tobias Jesso Jr. in drugi) ter foto zgodba v decentni spremljevalni knjižici kažeta na odtenke čustvenih stanj. Ti ustvarjajo razpoloženje, zato tudi njene spremljave navadno niso glasbene v običajnem smislu, temveč gre prej za zvočne spremljave, obogatene z barvnimi in jakostnimi odtenki ter zvočnimi učinki, kakršen je odmev, medtem ko ima nadvse pomembno vlogo prav tako danes izredno necenjena tišina. Z nekaj zanjo morda manj značilnimi skladbami ohranja pozornost širše javnosti, čeprav bi jih verjetno lahko zaslišali v izvedbi katere druge pevke, a z eno razliko: morda bi zvenele ceneno. Adele jim je namreč zmožna dati namen in globino. Bolečino, žalobnost, tesnobo, obup. Kot poslušalca te zahteva celega, ker se celo tudi da. A oba v doživljanju vsega, vpetega v glasbo, lahko zbolita od čustev, vendar vedno znova preživi(ta). Adele je pač izredno močna in pogumna ženska, ki ve kaj hoče in ji ni mar, če kdorkoli meni, da bi morala drugače, zaradi česar tudi je zmožna že samo s tem ko zinterpretira »hello« – eno samo besedo – človeka podreti na tla, kar je pravzaprav ves čar in žar glasbe, vsaj tiste s smislom in globino.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice