O glasbi s poslanstvom.
11. september 2018

Ajda Stina Turek (fotografija: Luis Arturo Zavaleta Alcántara)

V žarišču 14. Festivala slovenskega jazza

 

Odprta, nekoliko razigrana in razmišljujoča. Zmožna opaziti in čutiti stisko sočloveka. Zadržana, kadar ni prepričana, da se nahaja na pravem mestu, med zase pravimi ljudmi. Vendar vedno znova očarana. Nad življenjem, glasbo, trenutkom. Ajda Stina Turek, tista, ki si upa pred seboj postavljati vedno nove izzive, a tudi dovoliti, da odidejo mimo nje, če se izkaže, da se je zmotila.

 

V otroštvu si bila članica pevskega zbora Domžalčki, ob tem pa si se učila violine in sodelovala pri godalnem orkestru. Kaj je tisto, kar te je nazadnje popeljalo na pevsko pot? Torej na konservatorij in kasneje na Berklee v Boston.

Vedno sem si želela peti in tudi profesorica Jožica Vidic je videla, da mi to leži, zato sem imela, kadar smo z zborom snemali album, solistične točke. Z bratom Borom, ki je bil tudi član, sva na nastopih pela duete in ljudje so bili očarani v smislu, da sva tako majhna, a prisrčna. Nasprotno v violini nisem nikoli uživala, mi je pa gotovo izboljšala posluh, saj je znano, da so violinisti običajno dobri pevci. Vseh osem let, kar sem jo igrala, sem se mučila z vajami, povsem drugače pa je bilo z godalnim orkestrom, kjer je bila energija fantastična. Da rada pojem sem govorila vsem, tudi profesorici Anastaziji Juvan. Njen mož Miran Juvan je imel v tistem času oddajo Karaoke skupaj z Alenko Godec. Dejala mi je, da je, če res rada pojem, kot pravim, to dobra priložnost zame. Pokazalo se je, da imam smisel za petje in nazadnje sem osvojila drugo mesto. Seveda sem jokala kot dež, ker nisem bila prva, a je to pravzaprav še boljše, saj me je naučilo, da ni vse v tem, da si prvi. Pomembno je sodelovanje. Po tej izkušnji se je v meni porodila iskrena želja po petju in sodelovala sem še na drugih tekmovanjih, vendar jazza nisem poznala. Je pa moj brat Lan, saksofonist, želel iti na konservatorij na jazz in starša sta ga zelo podpirala ter spodbujala. Kmalu zatem mi je mama predlagala, naj grem še jaz, in sicer na petje. Temu sem se upirala, saj ne maram teorije. Želela sem le peti. Vendar me je nazadnje prepričala, da sem šla na avdicijo in bila sprejeta, zato sem se spraševala, če naj res grem, ker tega resnično ne želim. Iskala sem celo možnosti, da bi šolo delala izključno na petju, brez teorije. A nazadnje so me prepričali in pristala sem pri Nadi Žgur. Noro je bilo, kar sva počeli, vendar jazza nisem razumela. Odprlo se mi je šele drugo leto, kajti na koncu smo imeli nastop in pred tem sem morala transkribirati skladbo All of Me Elle Fitzgerald, ki sem jo tudi izvedla. Kaj vse dela z glasom! Bila sem navdušena in na nastopu se je, kljub temu, da je nisem imitirala, čutilo, da sem nekje črpala zamisli. Takrat sem prvič na odru čutila, kot da se bom zjokala, saj me je, kakorkoli čudno se bo že slišalo, ganil moj lasten nastop. Bila sem v globini same skladbe in to se mi še ni zgodilo. Kocine so mi šle pokonci in takrat sem vedela: želim peti jazz.

Obiskovala si tudi dramsko šolo Barice Blenkuš, zato bi bilo morda pričakovati, da se v prvi vrsti posvetiš glasbenemu gledališču – muzikalom in kabaretu.

Če sem iskrena, bi rada bila tudi igralka. Obstajajo trenutki, ko pomislim, da bi pravzaprav raje igrala, zato bom morda v prihodnosti še kaj naredila v tej smeri, vendar sem se odločila, da si vzamem eno leto premora in v tem času ugotovim, kaj bi resnično rada počela ter kako je sploh živeti kot glasbenik, glasbenik v New Yorku. Sicer pa v muzikalih izredno uživam. Študentje Berkleeja pišejo svoje in mi nastopamo s temi skladbami, ki so izseki celote. Tudi sicer sem že igrala v nekaj muzikalih.

Berklee premore več tisoč študentov glasbe in kar tisoč petsto pevcev. Konkurenca je nedvomno velika. Kaj tebe, vsaj po tvojem mnenju, drugači od preostalih?

Kar se jazz pevcev tiče ni velike konkurence, kajti tam je večina usmerjena v r’n’b, neo-soul in podobne žanre. Veliko jih pride na študij brez glasbenega predznanja, preprosto zato, ker radi pojejo. Namreč, biti na Berkleeju ne pomeni biti najboljši. Tam je ogromno študentov in če bi delali izključno na teh, ki so izjemni, ne bi nihče prejel štipendije. Tisto, kar menim, da me drugači od večine, pa je prav energija na odru. Sama se ničesar ne bojim. Včasih pevke na odru niso sproščene in to se vidi, zato ne pride do energije, ki se mora izraziti v sodelovanju z gledalci. Meni je precej vseeno, kaj si ljudje mislijo o meni in naredila bom, kar bom želela. Če me sprejmejo, krasno, če pa je zanje preveč ali premalo, se morajo s tem soočiti sami. Gre tudi za posledico učenja pri Nadi Žgur, ki ji nikoli nisem imela poguma nasprotovati. Ko mi je dejala, da bom solirala, je tako bilo, ne glede na to, da me je bilo na začetku resnično strah. Tega nisem bila navajena in bala sem se odziva drugih glasbenikov, vendar sem to tolikokrat naredila pred njo, da sem začenjala razumeti, kaj se v resnici dogaja. Strah je na ta način izginil. Zato sem danes sproščena tudi pri improviziranju, a si seveda prej ogledam, kaj se dogaja v posamezni skladbi. Mnoge pevke se bojijo napak. Morda gre pri meni tudi za to, da pridem na oder samozavestna, saj vem, kako pomembno je to. Tam sem najprej zase in potem za ljudi, ki jim moram dati najboljše. Če bom prestrašena, bodo rekli, da sem v redu, vendar joj … hočem, da si moj nastop zapomnijo, ne, da jim je le v redu.

Je zaradi tega, ker je na univerzi toliko študentov, posameznik kakorkoli prikrajšan za profesorjevo pozornost in njegovo posvečanje njemu, kot individualni osebi?

Za skupinske razrede gotovo lahko rečem, da ne. Največji razred obsega trideset učencev ali celo manj in tu se pouk precej razlikuje od tega pri nas. Profesorji se namreč posvetijo prav vsakemu in če ga denimo sprašuješ štiri dni povsem isto stvar, ker jo še vedno ne razumeš, ti bo odgovarjal ter se ti posvetil še na dodatnih urah. Skratka, razlagal bo toliko časa, da boš razumel. V Sloveniji je drugače, tu se bojimo vprašati, ker vedno dobimo odgovor, nabit z negativizmom in podtonom, ki sporoča, kako neumni smo. Osebno mi neke reči tu sploh niso bile jasne, a sem se jih na Berkleeju naučila v eni uri. Zakaj? Ker sem dobila odgovor in ker njim odgovoriti na vprašanje ne predstavlja nikakršnega problema. Torej, skupinski razredi so krasni in nima nobenega pomena, koliko nas je, ker se resnično posvetijo vsakomur. Vendar pa individualne ure petja niso ravno tisto, kar bi si želela. Navajena sem bila luksuza, ki ga imamo na konservatoriju, saj smo imeli tri individualne ure tedensko, medtem ko imamo tam pol ure ali dvakrat po pol ure, v katerih ne moreš narediti veliko. Tudi znanje profesorjev za petje, predvsem kar se jazza tiče, ni bilo na nivoju, ki sem ga pričakovala, vendar obvladajo pop in druge žanre. Sama sem bila v tem pogledu precej razočarana, vendar sem izkušnjo izkoristila za druge reči. Dogovorila sem se, da sem obiskovala pouk skupinske igre, čeprav je bila ta namenjena instrumentalistom. Ta mi je veliko dala. Navduševala me je edino ena profesorica za muzikal in morda se je to morala zgoditi, da sem ugotovila, kako uživam tudi v tem.

V kratkem torej odhajaš v New York in prej sva se že dotaknili konkurence. V mestu, kjer se vse rodi, bo ta še večja, in predvsem ne bo šlo samo za študente.

O tem razmišljam ves čas. Imam načrt, da poskusim kar največ, da spoznam čim več ljudi, grem na jam sessione … Vem, da bo težko. Morda bom potem prišla tja in se tako ustrašila, da sploh ne bom stopila iz stanovanja. A potem si rečem, da bom, moram. Nikogar ne poznam in morda me ne bodo videli nikoli več, zato lahko zavijajo z očmi. Verjetno bo podobno kot prvič v Ljubljani. Kljub vsemu moram imeti izziv, saj bom sicer ves čas na isti stopnji in se ne bom razvijala. Moram se preseliti. In videti, kam naprej.

Na prvenec SONDER si vključila zelo močna besedila. Od deklet tvojih let bi morda pričakovali bolj plehke, ljubezenske zgodbe, vendar poslušalcem podajaš socialno obarvana sporočila.

Sem antitalent za plehka besedila. Prav trudila sem se napisati ljubezensko zgodbo, celo rekla sem si, da jo moram, a je bil rezultat nekaj najbolj osladnega na svetu. Morda imam to po očetu, ki je pravi poet. On sicer piše v slovenščini, sama pa sem se našla v angleščini in rada se igram z besedami. V štirih letih se mi je veliko zgodilo in očitno je to malce negativno vplivalo name. Šla sem iz te majhne Slovenije v Ameriko in vse videla drugače. Such Long Time Ago govori o domotožju, ki sem ga imela na začetku. Potem je prišla begunska kriza in bila sem zares šokirana ter razočarana nad komentarji zafrustriranih Slovencev, ki so krožili po spletu. O tem, da smo vsi zelo povezani, a v resnici nismo, ker je vse lažno, sem napisala The World We Don’t Live In. In imela sem sostanovalko, ki je bila sprva odvisnica od trave, čeprav menda to ne moreš biti, a se s tem ne strinjam, nakar je zašla še dlje in pristala na heroinu. Bila mi je kot starejša sestra in videla sem, da nekaj ni v redu, a sem ji kar verjela, da je vse dobro in da je le bolna. Ko mi je povedala, kaj se dogaja z njo, sem bila zelo prizadeta. Gossip je za razliko od tega dramski in govori o opravljanju. Tega je v Ameriki ogromno in novice kar letijo, vse se izve, pa še kaj doda. The News, ki je sicer ni na albumu, a jo bomo predstavili na Festivalu slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem, pa govori o vojni v Siriji, kajti spremljala sem deklico, ki je objavljala posnetke. Mediji sicer poročajo, kaj se dogaja, a se v resnici nič ne dogaja. Nič se ne spremeni. Zdi se, kot da se vsi posmehujejo tem ljudem, ki so izgubili vse. Morda sem to skladbo morala napisati tudi zato, ker imam prijateljico iz Sirije, ki je pobegnila iz svoje domovine in je sedaj na Berkleeju. Ko mi je povedala svojo zgodbo, sem ostala brez besed. Skratka, ne morem brez socialnih tem.

Album si sicer posnela z mednarodno zasedbo. Glasbeniki prihajajo iz dvajsetih držav, ritem sekcijo pa sestavljajo glasbeniki iz Izraela, Japonske in Južne Koreje. Je jazz tako univerzalen, da ni prihajalo do drugačnih pogledov ali pa se je čutila tradicija vsakega posameznika?

Bobnar, Izraelec, igra vse, predvsem pa se posveča glasbi sveta. Raziskuje, izredno pameten je, razgledan in poleg njega se počutiš, kot bi bil malce zaostal. O Sloveniji je denimo vedel več, kot vem sama, ker jo je obiskal s starši, ko je bil star deset let, in spomnim se je vsega. Pianistka, Japonka, je klasična pianistka in not vnaprej sploh ne potrebuje, ker vse nemudoma odigra vrhunsko. Kot stroj. Basist, Korejec, pa je izredno dober človek. On in bobnar sta bila člana Global Jazz Instituta, to je poleg Berkleeja še poseben program, kjer učijo sami mojstri jazza, kot je John Patitucci. Gre za dodaten pouk, vendar je težko priti zraven, saj na avdiciji vsako leto izberejo le okoli petnajst študentov. Biti tam pomeni imeti velik privilegij, saj lahko imaš privatne lekcije pri teh mojstrih, hodiš po festivalih, deluješ socialno, kajti vem, da gredo včasih v zapore in tam igrajo. Vsekakor gre za zanimivo izkušnjo in izjemno priložnost. A če se vrnem k vprašanju: vsi so dajali predloge, za kar sem hvaležna. Obstajajo glasbeniki, ki jim daš note in čakajo, da se vse zgodi samo, ničesar pa ne dajo od sebe. To me moti. Zavedam se, da ko pišem glasbo, ne dosegam popolnosti in če kdo v skladbo doda nek nov predlog, je ta lahko veliko boljša. Skupinsko delo je krasno. Vsak je dodal nekaj svojega in na koncu je, kot mora biti. Za to pa je imel ogromno zaslug tudi Nino Šamanić, Berkleejev diplomant, moj prvi sostanovalec in zelo dober fant, ki prihaja s Krka. On je poskrbel za odlične aranžmaje.

Pomladi si se predstavila s prav to zasedbo, zdaj, jeseni, pa prihajaš na slovenske odre s slovensko zasedbo, in tako bo tudi na Festivalu slovenskega jazza. Mar slovenska zasedba kljub odhodu v New York vendar nakazuje tvojo skorajšnjo vrnitev nazaj v Slovenijo?

Žal preprosto ni denarja, da bi lahko mednarodno zasedbo pripeljala v Slovenijo še enkrat, zato sem tokrat izbrala slovenske glasbenike. Vse tri poznam in vem, da so sposobni in da bodo v skladbe prinesli nekaj dobrega. Te bodo gotovo zvenele drugače, saj gre za druge glasbenike in ni smiselno, da bi igrali enako. Želim si, da bi bilo več možnosti za mlade in da bi lahko delali skupaj, kajti tega manjka. Kar se tiče vrnitve domov pa težko rečem, saj tudi njih ne bo doma. Rebeka Zajc po koncertu odide nazaj v Amsterdam, Luka Dobnikar se vrne v Gradec in Luka Matić odide v Berlin. Najprej New York. Moram videti, kako bo in predvsem moram poskusiti. Če bo hudo, se bom vrnila. Je pa kar težko priti nazaj, saj vidiš, koliko se v času, ko te ni bilo, spremeni. Moraš ponovno vzpostaviti stike in potem vidiš, da nekateri delajo povsem nekaj drugega, drugi so se že poročili, sama pa sem štiri leta nazaj, vsaj kar se tiče dogajanja tu. A tako je, moraš se znova navaditi življenja tu.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr.; Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice