O glasbi s poslanstvom.
19. december 2017

The Echoes of River Drava / Jazzetna album leta 2017

 

Andrej Ofak in Borut Mori (fotografija: Nika Hölcl Praper)

Poslušanje Odmevov reke Drave nas ponese prav tja – ob reko, ki je navdihnila Andreja Ofaka in Boruta Morija. Domov. Koga na brežine, drugega k sebi. Kajti da bi lahko slišali, se moramo najprej naučiti prisluhniti. Vsi zvočni odtenki, ki spremljajo kompozicije, vpete na omenjeni album, nas k temu spodbujajo, saj nam površinskost v tem primeru ni v pomoč. Potrebno se je posvetiti, predati, zastati, ostati. Njima je uspelo, vprašanje je, ali uspeva tudi nam.

 

Poznata se od nekdaj. Skupaj sta odraščala, se družila, glasbeno izobraževala, življenjsko kalila. Se iskala in izgubljala. Se približevala in oddaljevala drug drugemu, a v resnici vedno znova ostajala skupaj. Kot glasbena sopotnika in življenjska prijatelja. Četudi oba akademsko izobražena glasbenika, ki poleg tega, da se kalita v avtorstvu in samem muziciranju, tudi poučujeta ter skrbita za glasbeno izobrazbo zanamcev, se zdi, da v prvi vrsti poslušata srce in pri podajanju sporočila skozi instrument sledita izključno temu, kar nosita v sebi. Ali zaslišita – v odmevih ljube jima reke, ki ju spremlja že vse življenje, šelesta drevesnih listov, ki jo obdajajo, vetra, ki kdaj prav nesramno zavije z bregov ali kamenčkov, premikajočih se v toku, zaradi katerih se življenje, tudi karakter obrusi. A ne glasbeni. Ta je namreč v njunem primeru mehak, nežen, šepetajoč, razvijajoč. Mil in močan hkrati. Vabi k naravnosti, pristnosti, izvirnosti, tudi izvornosti. Njun album The Echoes of River Drava je vse našteto. Tudi zato smo ga izbrali za enega od Jazzetna albumov leta 2017 in oba avtorja izzvali h komentiranju asociacij, metafor ter besednih zgodb, ki so se nam porodile ob poslušanju. Ob tem pa smo dobili priložnost pokukati v njun svet, ki je tesno zavezan glasbi, a vendar ne izključno le glasben.

»Raziskujem. Nemiru se predajam.« (Iria)

Andrej Ofak: Kadar improviziram, se skušam predati trenutku. Takrat nisem kontrolor, le raziskovalec. In to raziskovanje v glasbi je hkrati spoznavanje samega sebe. Daje mi občutek, da sem vedno predaleč od kraja, kjer bi želel biti. A je prav to tisto, kar me žene, da lahko igram vsak dan. Sčasoma pridem vedno bliže in ujamem val pustolovščine, ki pa mi vedno znova uide … in spet in spet …

Borut Mori: V glasbi je raziskovanje vedno dobrodošlo. Bolj kot raziskuješ, pogosteje ugotoviš, česa vse še ne poznaš. Pri komponiranju pomaga, če se odmikaš od varnih polj svojega znanja, saj s tem širiš svoj glasbeni izraz. A v nove glasbene sfere je potrebno poseči previdno, tako s pravo mero tistega, kar znaš, kot tudi tistega, kar raziskuješ. Na silo ne gre. Treba je pustiti toku osnovne zamisli, da se razvije spontano. Res pa je, da širše kot je znanje, več je možnosti za razvoj.

»Vse gre naprej.« (Melodia)

Andrej Ofak: Čas je energija, ki nenehno teče in premaga vsakogar. Nekje sem slišal, da je glasba okras časa. Nenehno se spreminja, še posebno popularna glasba je bila, kar se harmonije tiče, v šestdesetih veliko bolj pestra, a se je iz desetletja v desetletje bolj poenostavljala. Harmonija danes niti ni pomembna, več pozornosti se polaga samemu zvoku in zvočnim efektom. Vendar gre čas naprej in osnovna lastnost mode je, da prav kmalu pride iz(ven) mode.

Borut Mori: Najtežje v življenju je, da ne veš, kako naprej. Marsikdo se znajde v takšni situaciji, a največkrat ne po svoji krivdi. Šele takrat pride na površje instinkt, ki te ohranja na poti in te pelje dalje. Življenje se po porazih lahko znova ustvari in gre naprej. Sama ambientalnost omenjene skladbe je pravzaprav precej mračna, vendar v njej obstaja odtenek upanja, ki vedno preživi. Svetloba najde pot tudi iz najtemnejših okolij. Gre za preprosto glasbeno misel, ki se ob tekoči spremljavi kitare sicer razvija, vendar niha med temnim in svetlim značajem.

»Jezdim čez prostrane širjave sveta.« (Mountain Ride)

Andrej Ofak: Nekoč mi je profesorica v Gradcu dejala, da ima vsak glasbenik zastavljen svoj cilj, ki ga s trdim delom lahko doseže. Na ta način pride na vrh gore. A ko pride na vrh, lahko vidi, da so tam že mnogi drugi …

Borut Mori: Po končani srednji glasbeni šoli v Mariboru sem nadaljeval s študijem harmonike na Univerzi za glasbo v Gradcu. Za časa šolanja sem imel veliko srečanj s sodobno glasbo, ki jo nekateri kar hitro prezrejo ali pa se ji celo posmehujejo. Tok glasbene zgodovine je skladatelje pripeljal do točke, ko se lahko izražajo, kakor želijo. Brez pravil in preprek, razen tistih, ki si jih zadajo sami. Težava je v sprejemanju te glasbe. Brez nečesa, kar vžge iskro, ne gre. Moj pogled na sodobno glasbo se je spremenil, ko sem spoznal nemškega glasbenika in skladatelja Michaela Riesslerja, odkril Wolfganga Rihma in mnoge druge. Sodobno glasbo je pomembno dojeti po svoje in ne na način, ki ga dobro poznamo, torej: kaj je skladatelj s tem mislil. Treba je dati priložnost samemu glasbenemu toku in ga pustiti skozi sebe. Tisto, kar je dobro, ostane. Če pa ti kaj ni všeč, preprosto pustiš, da odide naprej.

»Odpelji me tja, kamor te vodi srce.« (The Echoes of River Drava)

Andrej Ofak: V indijskih vedah je rečeno, da je zvok ali eter najbolj fina oblika materializacije. Zvoki in vibracije lahko prenašajo zapise besed in slik, kar lahko opazimo v današnjem času, ko je eter poln neštetih informacij, ki jih lahko sprejemamo in pošiljamo z našimi pametnimi telefoni. Že v otroštvu sem se zavedel, da te signale lahko pošiljam in prejemam preko kitare ali glasu. Spoznal sem jih na emocionalni ravni, ko mi je kdo dejal, da se je med mojim igranjem naježil, a resnica je bila, da sem se naježil tudi sam, čeprav tega nisem povedal. Tako sem razumel, da obstaja povezava, povezava, ki vodi do srca in še dlje, če si to le želimo. In za ta predmet žal še ni šole.

Borut Mori: Sodeloval sem v več projektih, snemanjih … Odkar sem spoznal, kaj je moja prioriteta, imam v mislih le: ustvarjanje avtorske glasbe. Velika zasluga gre moji ženi Živi, ki me je k temu vedno spodbujala. Ne tango, ne šanson … vsi vemo, kako je pela Edit Piaf. Poustvarjati ali kopirati glasbo nekoga drugega, zato da bi bil všečen in v tem iskati tržno nišo je zame popoln nesmisel. Nič me ne zadovolji bolj, kot predstaviti občinstvu svojo glasbo. Takšne projekte je pri nas težje prodati, a mi za to ni niti malo žal.

»Vedno in povsod si sam.« (Abra)

Andrej Ofak: Rodiš se sam in tudi umreš sam, se sprašuješ, kdo si, kam greš in zakaj trpimš Ko iščemo odgovore na ta vprašanja, jih lahko najdemo v subtilnih sferah, ki so izven minljivega materialnega telesa. Lepota vsega je, da lahko odkritja, navdušenja, žalost, padce in poskuse delimo z drugimi in tako, v dvoje, je življenje lepše. Sicer pa vzhodnjaški melos kompozicije prikliče posebno stanje miru in hkrati velik naboj energije, za katero je samo vprašanje časa, kdaj se bo sprostila. Na tem področju me je od vseh najbolj pritegnil tunizijski glasbenik Anouar Brahem, ki igra oud, arabsko lutnjo. Njegova posebnost je, da lahko skozi teme in improvizacije poslušalca popelje stran od instrumenta v zgodbe, tradicijo in življenje vzhodnega sveta.

»Zvedavo in mehko stopam po najbolj skritih kotičkih sveta.« (Blues for Kanai)

Andrej Ofak: Najbolj skrite so tiste stvari, ki so nam najbližje. Navdih zanje pa prihaja od znotraj. In pri tem raziskovanju naletim na Boga ter stopam po najbolj skritih kotičkih srca.

»Svet, prihajam!« (Mountain Ride)

Andrej Ofak: Ko začutiš, da si našel nekaj, kar te izpolnjuje in ima dobre lastnosti, si to želiš deliti tudi z drugimi. Sočasno se v povezavi z občinstvom, ki zadevo razume, vse še bolj poglobi in obogati. Kitaro sem začel igrati pri šestih in sedaj, po tridesetih letih, se v duetu z Borutom zares počutim tako, kot da imam kaj deliti s svetom.

Borut Mori: Uživam, ko po koncertu gledam zadovoljne obraze ljudi, ker se pogovarjajo o glasbi, ki jo izvajam. Vesel sem, ko kdo pristopi, stisne roko, čestita, se želi pogovoriti. Ljudje smo takšni; radi slišimo pohvalo, radi ugajamo. Če uspeš s publiko vstopiti v kontakt preko glasbe do te mere, da čutiš v dvorani energijo, osredotočenost, vznemirjenje, povezavo in predanost poslušanju, jih lahko poneseš do polj onkraj nečesa, jim daš nekaj več od izvedenih tonov. A ta komunikacija je seveda dvosmerna in je odvisna tudi od primernega avditorija. Po takšnih koncertih običajno ne morem zaspati in se mi v glavi obrača ogromno zamisli ter idej, nič se ne zdi nemogoče. Težava je le, kdaj vse to realizirati.

»Skladnost. Sožitje.« (Spomini Kraljice)

Andrej Ofak: Po zakonu narave je vse povezano. V trenutku lahko prepoznamo neskladnost, če le poznamo skladnost. A da bi prepoznali temo, moramo razumeti svetlobo, kajti tema je v resnici zasenčena svetloba. Tak pogled imam tudi na harmonijo. Ne neki dolgi stopnji razvoja moramo delati razliko med pozitivnim in negativnim, med tistim, kar je prav in kar narobe, a kljub vsemu obstaja nivo, kjer se celotna slika sestavi in lahko vidiš vse v hkratni enosti ter različnosti. Oponašanje tega je v resnici otročarija, zavajanje sebe in drugih. Pat Metheny je dejal: »Stvar je v tem, da je na tej stopnji zame zelo težko igrati, kar slišim, kot da je izven harmonije. Vse, kar igram, vidim povezano, z izjemo dur(may)7 čez mol7 akorde, lahko slišim vseh dvanajst tonov na kateremkoli akordičnem tonu, in to je nekaj, kar je trajalo veliko časa, da sem spravil skupaj.«

Borut Mori: Ustvarjati in deliti glasbo z nekom v duetu je zame najbolj subtilna oblika glasbene komunikacije. Počaščen in hvaležen sem, da lahko to počnem z Andrejem in Igmarjem Jennerjem. Gre več kot le za dolgoletno prijateljstvo in dobro poznanstvo. Bistveno je namreč, da sem z vsakim posebej našel skupne točke, na podlagi katerih se lahko glasba razvija in oblikuje, na ta način tudi zaživi v skupnem sožitju in skladnosti. Vesel sem, da oba moje kompozicije vzameta za svoje in se jim povsem predata.

 

Preberite tudi recenzijo album The Echoes of River Drava Andreja Ofaka in Boruta Morija.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr.; Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice