O glasbi s poslanstvom.
13. oktober 2015
auguste

Auguste: Sve što je nekada bilo važno

Samosvoja glasbena govorica, vpeta v besedno izvirnost in aranžmajsko raznolikost ter močan vokalni izraz, ki se ne sramuje biti natanko to, kar je – poseben v svoji iskrenosti in intimnosti.

 

Dallas, 2015

Auguste in Sve što je nekada bilo važno sprva popelje nekoliko nazaj, konkretneje v 90-a leta minulega stoletja. Ker sta članici le dve, obe ženski, v misli najprej prikličeta skupino Meritas, njune začetke in najnovejši, fantastični, album Gle!, zatem morda še Songkillerse in morebiti celo Mayalese, Jinxe in Vanno v njenih začetkih. A ne toliko, ker bi bili vsem naštetim zvočno sorodni, temveč ker je bila glasba takratnega časa v razcvetu. Vse se je zdelo mogoče, vse je zvenelo iskreno in vse je nastajalo iz potrebe, nekoliko manj iz te ali one želje. Potem pa je ta ustvarjalnost v nekem trenutku preprosto presahnila. Takorekoč zadnje ime, ki je vzbudilo pozornost, je Ivana Kindl, in čeprav se je v zadnjih letih pojavilo kar nekaj novih ženskih imen – Sara Renar, Luce, Nina Romić idr. –, ki so s pesmijo, morebiti dvema, vzbudile pozornost, s celovitim izdelkom nekako vendar niso povsem prepričale. Šele tedaj, ko kot poslušalci dua Auguste ozavestimo to dejstvo, ali, bolje, kar stanje trenutne glasbene scene na Hrvaškem, lahko tudi ti dve kantavtorici, ki slišita na imeni Ivana Lulić in Gordana Marković umestimo v čas ter prostor.

Njun prvenec poleg izredno močnih refrenskih delov odlikuje aranžmajska pestrost in čeprav ga lahko brez zadržkov umestimo znotraj pop glasbe, nam hkrati ponuja tudi več odmikov, kakršni sta npr. jazzovsko obarvani skladbi Tražiš neki razlog, kjer ima osrednjo vlogo instrumentalne spremljave klavir, ali že znana, igriva Magla s krajšimi prostimi vokalnimi improvizacijami, ki še dodatno poskrbijo za evergreenovski zvok (Zagreba). »Kako je teško kada mašta nestane,« pojeta v I kako sad, vendar Auguste ne vzbuja strahov po tem, da bi zmanjkalo domišljije in navdiha. Že Intro premore večpomenskost, saj ga lahko dojemamo kot uvodno skladbo v album, skupek enajstih skladb, ali kot instrumentalno miniaturno predskladbo k eni od najavnih pesmi, Ona. Ta premore nekaj zanimivih aranžmajskih rešitev, ki znajo ohraniti poslušalčevo pozornost vse do zadnje skladbe, še posebno gre izpostaviti raznolike kitarske linije, na katerih je velik poudarek skozi celoten album. Nekoliko mračno zazvenijo klaviature v Budiš more, kot pridih zloveščnosti morja in medosebnih odnosov ali nemara kot senca, ki nas vse dohiteva in marsikdaj celo prehiteva. »A to nije ni najmanje važno.« Između redova, balado, ki zaradi strunske spremljave vzbuja občutke nostalgičnosti, Ivana in Gordana nadgradita z vokalnim dvoglasjem. Podobno je s še eno izredno močno skladbo, Satovi dugo stoje, medtem ko svojo prvo zgodbo, naslovljeno Sve što je nekada bilo važno, zaključita s skladbo modernega aranžmaja Priča za laku noć. Pred njo umestita še tenkočutno Nije dovoljno, osnovano na klavirski spremljavi. A ne glede na to ali v središče instrumentalne podlage postavljata kitaro ali klavir, gre za popisovanje intimnih doživetij, s katerimi prosita le eno: »dopusti da te sačuvam u svojim pjesmama.«

Auguste vsekakor sledi vse premalo cenjenemu načelu “manj je več”. Razlog za to lahko ugledamo že v akustičnosti (dnevne sobe), ki preveva celoten prvenec. Že precej dolgo ni bilo albuma, ki bi bil tako melodičen na tako preprost in nevsiljiv način. Albuma, ki bi obarval deževno nedeljo in hkrati na izjemno prijazen način razkril reči, ki so bile nekdaj pomembne, a v resnici razkril vse tisto, kar je pomembno tudi danes. Ali bi vsaj moralo biti, čeravno prav to mnogi spregledajo, kajti časi so takšni, da »znaš cijenu svakoj stvari, vrijednost ni jednoj.« Vendar je potrebno ohraniti upanje, da se bo vrnilo obdobje, ko bodo pomembne le bistvene reči. Med njimi bo zagotovo tudi Auguste, saj v teh časih, ko mnoge reči več nimajo prave veljave osvešča in budi, vendar na izjemno veder in pozitiven način, s katerim ohranja upanje. S prvencem, kakršen je ta, veliko obeta. V prvi vrsti zaradi iskrenosti, a morda še bolj zato ker se v nečem nadvse bistvenem močno razlikuje od vseh ostalih. Ivana in Gordana namreč ne skušata biti, temveč preprosto sta.

Nina Novak

nova_frekvenca_10-2017

Želite prejeti Jazzopis? Pišite nam in poslali vam ga bomo. POŠTA

 

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice