O glasbi s poslanstvom.
7. februar 2017
gasper_bertoncelj_peter_vit

Gašper Bertoncelj (fotografija: Peter Vit)

Mogočno, globoko, razvejano …

 

17. januar 2017 / Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

Čeprav je v svet glasbe vstopil s pomočjo trobente, je Gašper Bertoncelj, ki je skupaj z Big Bandom RTV Slovenija nastopil v okviru ciklusa koncertov Cankarjevi torki, zaprisežen ritmik. Bobnar, ki ga je izobraževalna pot popeljala v Linz in kasneje v New York, se je nazadnje ustalil v Tel Avivu, kjer deluje pod vplivom ameriške tradicije. S projektom, na katerega se je pripravljal leto dni, je občinstvo popeljal po avtorskih kompozicijah, ki so v polni zasedbi, kakršna je Big Band, gotovo dobile nov polet in tako v premierni izvedbi pokazale vse veščine tega v tujini živečega in delujočega glasbenika. Z gostom, poljskim kontrabasistom Wojciechom Pulcynom, in pod dirigentsko taktirko Tadeja Tomšiča so družno poskrbeli za energičen, živ in obratov nadvse poln večer.

Ritem sekcija v tem primeru ni imela le vlogo podpornikov, temveč gonilnikov, pri čemer so seveda prednjačili bobni. Ti so na nek način povezovali sorazmerno dolge kompozicije več kontrastnih odsekov, solistične vložke in osrednje teme, pri čemer sta se tako ritem kot vzdušje posameznih delov večkrat zamenjala. Vendar ne na račun spevnosti, saj so teme, ki so zaokrožale posamezne kompozicije zvenele nadvse melodično. Nekoliko so odstopale tiste bolj baladnega značaja, od katerih velja izpostaviti Another Day ali Too Slow, v katero je povedel dolg, prodoren in močan solo gosta Wojciecha Pulcyna, ki je sočasno predstavil kontrabas kot ritmičen in melodičen instrument. Ta je bil na trenutke celo izredno igriv. Tudi sicer so bili mnogi solistični odseki mišljeni natanko tako: kot pripoved enega samega glasbenika, medtem ko so sicer posamezne teme legle na podlago večine. Izvrstni solisti, kakršni so Tomaž Gajšt, Lenart Krečič, Dominik Kranjčan, Primož Fleischman ter drugi so tako imeli dovolj prostora za izražanje, saj so za Bertoncljeve kompozicije nadvse značilni dolgi solistični vložki, ki bi jih lahko poimenovali tudi kot skladbe znotraj skladb.

A raznovrstnost ni bila le odraz prispevka med seboj raznolikih si solistov, temveč tudi kompozicij. Tem sta bila skupna močna melodičnost in ritmična izraznost, kar je Gašperja Bertonclja postavilo na mesto odličnega avtorja, ki pa je svoje veščine pokazal tudi skozi izvajalsko prakso, in ta je pritegnila pozornost vseh sodelujočih glasbenikov. Projekt, ki bi ga prav tako lahko označili za nadaljevanje sklopov koncertov, ki so delno izšli v lanskem letu na kompilaciji Mladi jazz, je ponudil v posluh odličen repertoar in dobro izvedbo. Povezovanja matičnega slovenskega jazzovskega orkestra in mladih solistov, večinoma živečih in delujočih v tujini, so gotovo eden boljših obrazov slovenskega (v tradicijo zazrtega) jazza. In tako, vsaj v tem primeru, ni bilo le poslušalstvo tisto, ki je v tem večeru iskalo zadovoljstvo, temveč tudi izvajalci, prav tako dirigent.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice