O glasbi s poslanstvom.
22. december 2015

Sančo Pansa / Jazzetna album leta 2015

 

bort_ross_katarina_lan

Bort Ross (fotografija: Katarina Lan)

Njegovo glasbo ni dovolj poslušati, treba jo je začutiti. Kajti vanjo tke izkušnje, hrepenenja, sanje. Želje in resnice, ki jih je spoznal na svoji dosedanji poti. Prav z njimi bogati življenje. Bogati sebe. Glasbo. Če večina glasbenikov izvaja pesmi, ki so jih zanje napisali drugi ali so jih nemara napisali celo sami, jih on živi. Zato se za vsako besedo in vsakim tonom skriva neizmerna iskrenost, s katero slehernega poslušalca priklene na mesto, da se za trenutek ustavi in vpraša, kam sploh gre. Ter zakaj. Prizemlji ga in vrne na pot. Vrnitev pa je le redko kdaj napačna … Prav zato Bort Ross izgubljene dele nas vrača nazaj – nam samim. Kar je izredno dragoceno, le da moramo kot iščoča bitja do tega spoznanja (šele) priti.

 

Vsestranski glasbenik Bort Ross je vpet v vse glasbene nivoje, od avtorskega ustvarjanja in izvajanja do snemanja, produkcije ter ozvočenja. V preteklosti je bil član več zasedb, s katerimi je preigraval predvsem uspešnice drugih izvajalcev, medtem ko se je samostojno predstavil na mnogih festivalih v tujini. Vendar ga tekmovanje umetnosti in pehanje za dobički ni prepričalo. Vrsto let je nastopal tudi v duu kot terasni glasbenik in izkušnja ga je v veliki meri zaznamovala, a hkrati tudi spodbudila k ustvarjanju ter izvajanju avtorskih skladb, ki v sebi nosijo vse kaj drugega, kot željo po t.i. instant zabavi. Sančo Pansa je njegov prvenec, vendar že ta kaže na umetnika s posebno globino, zato ga je Jazzetna izbrala za enega najbolj povednih in najbolj kakovostnih glasbenih dosežkov v letu 2015. Borta sem izzvala z osmimi izbranimi deli iz besedil, ki jih poje. Že iz odgovorov je jasno razvidno, da gre za rahločutnega interpreta, ki zna opaziti in doživeti vse odtenke tako pustih kot barvitih dni. Nekoga, ki življenje dojema kot priložnost, da raste, se uči in postaja boljši. Človek.

»Tukaj v meni je njeno ime.« (Sama je)
Ko melodija zaživi, ostane v tebi in se pretaka po žilah, se skriva v podzavesti, odide ven in se vrne nazaj, se množi v množici drugih, ponoči izgine v nebo in od tam prihaja nazaj v nas. Ženska in glasba. Podoben svet, drugačna bolečina. Specifična sreča. Vse to doživljam po svoje … Melodija ni nikoli sama, medtem ko se ženska lahko počuti samo kadarkoli … tudi takrat, ko je z nekom.

»Če zgrešiš moj dotik, ti bom odprl vrata za umik, a za njimi bom ostal in vsak trenutek te pričakoval.« (Namesto sonca)
Vedno se bom odločil za tisto, čemur pravimo odkrit “support”, podporo nekomu, ki mi je dan brez dodatnih vprašanj. Nekomu, ki ve, da sem tam. Nekomu, za katerega vem, da je tu.

»Ta tvoja roka da me nežno tolaži, ko se počutim tako daleč od tu.« (Ko bo julij)
Daleč je že tisti julij … samo še pesem me spomni nanj …

»Tanke so stene med ljudmi.« (Še na tisti dan)
Med ljudmi vladajo težki zidovi. Sezidani najhitreje, varovani najmočneje in bog ne daj, da bi kdaj pogledali čez njih, čeprav se motimo. Vemo, da so med ljudmi vezi, so energije in da imamo poslanstva drug do drugega ter do sebe. Mnogokrat tega ne želimo videti, čeprav vemo, začutimo, kaj in kako bi lahko …

»In plavat ne znam čez tvoj ocean in vem, da ne smem čez tvoj greben. Teh nekaj besed boš našla na tleh, čez sto in več let bo tu spet led.« (Led)
Poet Alan Vitezič je spisal te verze, kot bi razumel del mojega sveta. Ustreza mi to in k temu ni kaj dodati.

»Odpri vsa okna, k soncu glej.« (Greh)
Če bi za tovrstna okna vedel prej, bi marsikaj marsikdaj storil drugače. Tako pravi vsakdo, ki ga poznam, a sam si rečem, da je zame pomembna vsaka izkušnja, ki sem jo izkusil na sebi. Šola, ki me je naredila boljšega človeka, večjega bojevnika in še večjega upornika.

»Le drobtini sva v vetru, mali piki na planetu, tihi ptici v preletu čudnega neba.« (Moja jutra)
Ko kdaj pogledam s hriba na kraj, kjer živim, se mi zdi vse skupaj smešno. Tam nekje med tistimi cestami in gozdovi so parkirane vasice in v njih hišice, za katere dajemo telo in prav v njem je vse. Tako redko stopimo iz okvirjev, ki so nam jih sestavili predniki. Tako ukoreninjeno jih zastopamo, njih in njihove običaje. In tako težko prestopimo bregove, da bi svet ugledali širše. Toliko talentov ima naša dolina, a jih toliko ostane doma … za vedno, do groba … Najbrž bi na prste ene roke lahko preštel vse, ki so izkoristili priložnost in najbrž bi tri dni štel tiste, ki je niso … morda nismo?

»Tam v senci se bom dal malo na stran, proti soncu bom obrnil svojo dlan, da na videz bo zašlo. Tam zakril si bom obraz in se zjokal na glas, spet poiskal med ljudmi to svetlobo v temi … » (Ko bo julij)
Še vedno nisem obupal. Še vedno verjamem v možnost globalnih sprememb. Še vedno verjamem, da bo vse na mestu. Da nihče ne bo pogrešal vojn, nasilja. Da nihče ne bo pogrešal dreka, ki smo ga nametali na vse, kar je že bilo očiščeno. Še vedno verjamem, da zmorem tudi sam nekaj prispevati k temu. In dokler verjameš, o tem tudi sanjaš. Morda bo ravno julij enkrat takšen, kot iz pravljice. Da bi le vsi verjeli, da bi vsi malce bolj na glas hrepeneli po temu … Samo mi lahko to naredimo bolje, samo nas sedem in še nekaj milijard …

 

Preberite tudi recenzijo albuma Sančo Pansa Borta Rossa.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice