O glasbi s poslanstvom.
23. junij 2015
bosko_jovic_budenje

Boško Jović: Buđenje

Tradicionalne bosanske skladbe v ambientalni interpretaciji nežne akustične kitare lahkotnih zvočnih iger, ki v poslušalcu prebudijo sladki nemir.

 

Aquarius Records, 2014

Boško Jović, magister kitare, etnomuzikolog in profesor na srednji glasbeni šoli v Sarajevu, se v instrumentalnih priredbah ljudskega glasbenega gradiva s področja Balkana predstavlja skozi prvenec Buđenje. Prav takšen naslov nosi tudi edina avtorska skladba. Boško je, med drugim, kot kitarist sodeloval pri nastajanju albuma Silk & Stone t.i. kraljice sevdalink Amire Medunjanin, ki je letošnjo pomlad obiskala Ljubljano in s katero si delita soroden zvočni ambient, v katerem je nezanemarljiva glasbena komponenta tudi tišina, prav tako izjemen posluh za zgodbo, skrito v posamezni skladbi. Vendar solističnega kitarskega albuma ne gre pričakovati.

Skladbe so resda osvobojene odvečne spremljave in strnjene na majhno število instrumentov, a v tej igri nikakor ni sam. Pri obdelavi ljudskega glasbenega materiala so se mu pridružili mnogi glasbeniki iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije. Glasbenika, ki od leta 2013 promovira yamahine kitare, odlikuje izjemno čist, tih in nežen zvok. Že v naslovni skladbi osnovno linijo podpira kontrabasist Nenad Vasilić, medtem ko si Boško in violinist Vanja Radoja izmenjavata solistične odseke. Njuno muziciranje pooseblja dialog s prisotnostjo tretjega člana. Nasploh je na celem albumu čutiti sodelovanje in prežemanje instrumentov. V skladbi Sjećaš li se kad si lani se je Boško znašel v zanimivem “dialoškem monologu”, saj skladbo gradi na kitarski in mandolinski liniji, kateri je odigral sam. Trobenta Mirona Mima Rafajlovića se zasliši v Kraj tamana šadrvana in skladbo poživi ter naredi še bolj tragično, zaradi česar me nekoliko spomni na libanonsko-francoskega trobentača Ibrahima Maaloufa, ki skladbe prav tako postopoma razrašča, medtem ko klarinet Mustafe Šantića prevzame osrednjo vlogo v skladbah Ah što ćemo ljubav kriti in Imam jednu želju. Obe prav zaradi zvoka le-tega pridobita na čustvenosti in postaneta še bolj tožeči, lirični. Lijepi li su mostarski dućani je nekoliko živahnejša in zahteva veliko mero igrivosti kontrabasista Dinka Šimunovića, za katerega se zdi, da je kitaristu nenehoma za petami, a se vendar brez kanca dvoma ve, kdo je nosilec igre. Na albumu sta se znašli še Eleno kerko in Kradem ti se u večeri, ki se nahajata tudi na že prej omenjenem albumu Silk & Stone.

Sevdalink in drugih ljudskih napevov iz območja Bosne in Hercegovine ter šire smo navajeni znotraj tradicionalno začrtanih meja. Damir Imamović, ki je prav tako že večkrat obiskal Ljubljano, je ljudskemu materialu pričel pristopati drugače in ga začel obdelovati na sodobnejši način, s pomočjo jazza in fusiona. Z jazzom rokuje tudi Amira Medunjanin, medtem ko je v Boškovih priredbah čutiti vplive klasične glasbe in pridih glasb sveta, tudi filmske glasbe, ki mu prav tako ni tuja (igral je namreč za fim Twice Born v režiji Sergia Castellita s Penelope Cruz v eni od vlog), a predvsem ambientalne. Zdi se namreč, da gre njegovo muziciranje tradicionalne glasbe, ki že sama v sebi nosi zgodovino preteklih rodov, z roko v roki z zgradbami, ki prav tako premorejo posebno težo, kot so dvorci, dvorane starih vil itn. Kateregakoli od napevov, ki zazvenijo na Buđenju, se – verjamem – tudi marsikateri film ne bi sramoval. Skladbe namreč kar kličejo po upodobitvi. Ali je pač glasba klicala po očiščenju vsega odvečnega in strnjenju na minimum. V vsakem primeru gre za nadvse tenkočutno, intimistično glasbeno vzdušje, ki bi ga lahko označili tudi kot meditativno. Najboljši primer tega je skladba Oj, golube, moj golube. In čeprav Boško ljudske napeve obdeluje na sodoben način, ohranja zgodbo, sporočilnost in tisto nujno potrebno mero ljudskosti. Ohranja bistvo, pravzaprav.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice