O glasbi s poslanstvom.
24. april 2018

Boško Jović: Voyage

Sevdah s pridihom drugih obzorij.

 

Samozaložba, 2018

Če je na prvencu Buđenje bosanskega klasično izobraženega kitarista prevladoval sevdah, kateremu je pridružil avtorsko skladbo z istim naslovom, se je pri drugem albumu Voyage v večji meri preizkusil kot avtor. Seveda, v duhu tradicionalne glasbe, saj mu ta kot glasbeniku, ki se posveča (tudi) študiju ljudske glasbe, nikakor ni tuja. Tako vse njegove skladbe sledijo zakonitostim sevdalinke in te še vedno prevladujejo, čeprav je v svoj repertoar prav tako uvrstil skladbe drugih avtorjev. Pri tem je ohranil svoj prepoznaven, trdno zakoreninjen slog, vendar odprtost do drugačnih žanrov kaže na še večjo veličino duha tega izjemnega glasbenika, ki si oder redno deli s slovenskemu občinstvu dobro znano vokalistko Amiro Medunjanin. Morda prav zaradi nove širine sodelujoči glasbeniki z izjemo kontrabasista Dinka Šimunovića niso isti kot na prvencu; tokrat z njim muzicirajo kitarist Sanel Redžić, violinist Daniel Lazar in harmonikarja Adis Sirbubalo ter Almir Mošković, medtem ko je Duško Šegvić aranžiral skladbo Kada moja mladost prođe Jovice Petkovića. Večina skladb je posneta v studijskem okolju v Mostarju, sklepni pa v Cerkvi Sv. Josipa v Sarajevu. Lahko bi dejali, da prav ta akustičnost doprinese k atmosferičnemu vzdušju, ki prevladuje tekom vseh skladb, in vsebuje minimalen odmev, s katerim glasbo umesti v naravno okolje, vendar bi bilo trditi kaj takega krivično, kajti prehod je skoraj nezaznaven. Kar le potrdi, kako skrbno so kompozicije izvedene, posnete, a tudi obdelane.

Sicer gre tokratno glasbeno potovanje Boška Jovića razdeliti v tri dele. Ti so zaokroženi, saj album premore dramaturški lok, ki nas ves čas pelje iz enega življenja v drugo, vendar vseskozi prevladuje čustvo. Tradicionalna Kiša pada, trava raste in kanec kasneje Sudba mojo, sudbino v solistični izvedbi – v nadaljevanju je še več takšnih skladb – povedeta in morda kar najbolje zajameta duh prvenca, s čimer ustvari mehak prehod k novi zgodbi, katere most predstavlja vmesna, avtorska, Tango. Pri tej se mu pridruži Sirbubalo na harmoniki, vendar ostaja zadržano v ozadju in le barva zvočno sliko, da bi kar najbolj živo povedla med ulice. Sledi manj intimističen del, v katerem kitara ni več nujno osrednja pripovedovalka, saj si to vlogo deli z violino. Primer tega je avtorska Song For Anouar Brahem, polna obratov in tožb, ki skrivajo bolečino. Krikov. Želja in hrepenenj. Gre za povsem drugo energijo, ki bi izstopala, če ne bi bil vrstni red skladb tako premišljeno dodelan, da le zaokroži življenje, imenovano Voyage. Dogajanje se znova umiri skozi dopolnjevanje dveh kitar v interpretacijah tradicionalnih Stade se cvijeće rosom kititi in Evo srcu mome radosti ter na ta način pripravi poslušalca na sklepni Nocturno in Zbogom ostaj ljubavi žal že pokojnega Zdenka Runjića. Gre seveda za t.i. očeta številnih dalmatinskih uspešnic in avtorja, na čigar interpretacijah skladb je zaslovel Oliver Dragojević. Na Voyage ti dve skladbi poskrbita za kanec nostalgije, sicer pa nekoliko zmehčata, zaoblita in raznežita resnost, s katero je sicer prežet sevdah.

Ta je oseben, okleščen vseh odvečnih glasbenih ali kakršnihkoli že elementov in predvsem globok. Malo je glasbenikov, ki bi iz instrumenta znali izvabiti tako močan karakter, vendar Bošku Joviću ta sposobnost ne manjka. Tehnično izredno dobro podkovan, se prav tovrstnim obrazom muziciranja nima potrebe posvečati, kar mu omogoča osredotočanje na osnovne prvine posamezne skladbe, te pa se vedno skrivajo v emociji. In zdi se, da prav te Boško ne le uspeva občutiti, temveč tudi ponotranji. Z njimi živeti. In zato, morda, v tem zveni tako suvereno in iskreno.

Nina Novak

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice