O glasbi s poslanstvom.
13. november 2018

Branko Završan (fotografija: Nada Žgank)

Glasbeni teater, ki črpa navdih v gledališču življenja.

 

9. oktober 2018 / Klub Cankarjevega doma

Natanko na dan, ko smo obeleževali štiri desetletja, odkar se je s tega sveta poslovil veliki Jacques Brel, so v Klubu Cankarjevega doma zazvenele pesmi tega belgijsko-francoskega šansonjerja. Vendar pravzaprav te nikoli niso bile samo to – pesmi ali nemara glasba. Igralec in glasbenik Branko Završan že vrsto let poslovenja misli stihoklepca, kot se je poimenoval sam, mnoge med njimi pa so pred desetletjem izšle na albumu Senca tvojga psa, vendar jim je ob omenjeni priložnosti dodal nove in skupaj s kitaristom Urošem Rakovcem, kontrabasistom Žigo Golobom ter bobnarjem Krunoslavom Levačićem obudil spomin na umetnika, ki je zaznamoval glasbeni svet minulega stoletja in oživil njegova dela, katerih sporočila navkljub vsem tem desetletjem, ki so minila od njegovega zadnjega povzpetja na oder, niso nič manj aktualna. Prej nasprotno; v marsikaterem pogledu se namreč zdi, da je vizionarsko predvidel propad družbe.

Kajti, četudi govorimo o koncertu, je večer temeljil na sočni interpretaciji besedil, pospremljenimi z dramskimi elementi, ki sta sopotnika podajanja zgodb in prebujanja zavedanja o tem, kdo smo, kam gremo in v kakšnem svetu živimo. Pri tem je bilo samo izvajanje s strani Završana nadvse doživeto in čustveno nabito, povsem avtentično ter v skladu z obrobnimi liki, kakršni so klateži ali pijanci, zatorej tudi jezikovno posega po vseh nivojih, od knjižnega do pogovornega jezika, a tudi arhaizmih. Vtem je instrumentalna spremljava v večini primerov preprosta, vendar ritmično močna (bobni), poudarjena in poglobljena (kontrabas) ter pospremljena z odločnimi sekvencami (kitara), pri čemer so solistični odseki izredno redki. A je kitara vendar tista, ki prevzame vlogo mehčanja besedilnih kritik in smotrne spremljave dramskega loka posamičnih skladb, v katerih je še tako vsakdanja misel izražena izvirno. Ne tako redko tudi s kancem ironije, kakršno življenje še kako zna biti, toliko bolj z običajnimi ljudmi z ulice, ki dan za dnem bijejo bitke. Samosvoj glas socialnih nepravičnosti sodobnega človeka (čeprav so pesmi izvirno napisane za ljudi polpretekle zgodovine) jih humorno prikazuje v vseh mogočih stereotipnih oblikah, »ker se o teh ljudeh ne govori«.

O revnih in bogatih. O srečnih in tistih, polnih bolečine. O stagnaciji zavezanih in tistih, življenjsko razigranih. O tistih, ki bi tako radi bili videni in s posebnim občutkom za vse večno spregledane. In prav tu se nekje sredi koncerta meja med Brelom ter Završanom zabriše, da več ne vemo, kdo je komu v navdih in kdo od njiju je tisti pravi trubadur današnjega časa, ki se odkrito ter brezkompromisno sprašuje, če mar res sploh še znamo biti ljudje in tudi v drugih uzreti človeškost ali pa smo le senca psa, saj »še pes ju ne povoha, obsojajo pa vsi«. Ja, takšni so časi, v katerih danes se živi. A le zato, ker to dopuščamo. Ne on, ona, oni. Vsi.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr.; Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice