O glasbi s poslanstvom.
6. marec 2018

Camille: Ouï

Umetnica s svojstvenim pristopom do izvajanja sicer spevnih melodij odpira povsem nove poglede na tisto, kar je več kot znano vsakemu med nami.

 

Balulalo, 2017

Francoska umetnica Camille, lanskoletna prejemnica nagrade za najboljši nastop, je svoj peti album Ouï, ki v svojem jedru nosi igro z besedami “da” in “sluh”, posnela v samostanu La Chartreuse v Avignonu. Ta izhaja iz štirinajstega stoletja, a je preurejen v rezidenčno umetniško središče, kjer je glasbenica lahko dala polet svojemu vokalnemu eksperimentiranju, pospremljenem z močno ritmiko, s katero skuša posameznika vezati na družbo in mu pridati še izraz politične drže. Slednje se kaže predvsem skozi vseprisotnost bobnov, ki so tekom zgodovine spajali skupnosti (v plesu), medtem ko sočasno pozivajo k zborovanju, tudi uporništvu. Vendar album kljub temu zajema mehkost ljudskih napevov, hvalnic, balad, a tudi pop skladb in uspavank kot občudujočega a cappella petja, ki resonira skozi odmev samostana. Njeno odliko predstavlja prav širina glasov, raztezajoč se vse od nizkih, tistih, ki povezujejo z zemljo, in neverjetno visokih, s katerimi glasbo odnaša v nebo.

Pri tem ji gotovo pomaga zveneča francoščina. To je v skladbi Seeds izjemoma zamenjala za angleščino. Sicer izredno veliko pozornosti namenja jezikovni odprtosti in nihanju zvokov, ki pogosto omejujejo jezik, s čimer je ustvarila nekaj umirjenega, samoglasniškega ter utripajočega. Vse našteto se kar najbolje izraža skozi Fontaine du Lait, tudi Langue, kjer se vokali raztegnejo in s tem izgubijo strogost ter sočasno pridobijo gibkost, medtem ko v prvo flavta vnese še fluidnost. Vtem se v Piscine, s stališča glasbene spremljave nadvse minimalistično zasnovani skladbi, melodika za trenutek ustavi, da bi izzvenele le vokalne pasaže in se že hip zatem umaknile v ozadje ter pozornost odstopile osrednji pripovedi. Različne vokalne linije se prepletejo v bogate eskapade, s katerimi te glasbeno okrnjene skladbe dobijo polnost. Primer tega bi bili Fille à papa in Twix, medtem ko Les loups v večji meri ohranja spremljajoči leitmotiv, ki ga prekinejo neorganski zvoki. Raztegnjenost jezika je prav tako prisotna tudi v Je ne mache pas mes mots s poudarjenim ritmom, kot besedno razslojeni Lasso, morebiti kljub vsemu še najbolj konvencionalno obarvani skladbi na albumu.

Pevka, znana po tem, da s pomočjo glasbe komunicira s svetom na drugi, subtilni ravni, z albumom Ouï to več kot dokazuje, kajti posamezne linije njenega glasu se stekajo v bazen odmeva, skozi katerega poslušalca povede na nove nivoje zavedanja samega sebe, sočasno pa ga prizemlji v njegovih željah in hrepenenjih. Če vzamemo v ozir borno prisotnost raznolikih glasbil, bi pričakovali, da bo projekt zvenel nadvse prazno, vendar umetnica svoj glas preplete z bobni in iz tega ustvari nenavadno polnost, kjer niti en sam ton ni odveč. Še manj, da bi primanjkoval. A vsemu, kar Camille uporabi, je potrebno tudi in predvsem zares prisluhniti.

Nina Novak

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice