O glasbi s poslanstvom.
16. januar 2018

Chu i Jazz Orkestar Hrvatske Radiotelevizije: Chui ove glazbu

Chuievsko avtentični zvočni zidovi.

 

Dancing Bear, 2017

Zasedba s sosednje Hrvaške, ki sliši na ime Chui – čuj, torej, ali po slovensko poslušaj, sliši – si kot mnoge druge prizadeva za popularizacijo jazzovske glasbe. Prav to postavlja v središče svoje ustvarjalnosti, vendar jo iz zgoraj navedenega razloga spaja z rockom, elektronsko in klubsko plesno glasbo. V tradicionalne jazzovske tokove tako vnaša inovacije, ki jih je moč zaslišati tudi na njihovem tretjem albumu. Tega so posneli po razprodanih koncertih v dvorani Gorgona Muzeja suvremene umjetnosti v Zagrebu tekom lanske pomladi. Chui ovu glazbu, dvojni album, prinaša presek njihove kariere, aranžmaje zanje pa so prispevali Andreas Marinelli, sicer dirigent Jazz Orkestra HRT-a, pianist Joseph Kaplowitz in pianist Luka Žužić, medtem ko Chui tvorijo pianist Toni Starešinić, sopran in tenor saksofonist Vojkan Jocić ter bobnar Janko Novoselić.

Skladbe so večplastne. Jedro gotovo sestavljajo matični člani postave in to razširjajo člani Jazz Orkestra HRT-a, ki mu dajejo zvočno prostranost. Iz te občasno izstopijo posamezni solisti ali vmesni deli, vnašajoč v kompozicije drugačnost z večžanrskimi, pogosto elektronskimi vložki, zaradi katerih posamezne skladbe zvenijo, kot bi prihajale iz nekega drugega sveta. Že uvodna What Tomorrow Brings Today in naslednja Chui’s Waltz sodita v te okvire, prav tako Punch z druge plošče, klasična bigbandovska skladba, ki zveni nekoliko eklektično. Osnovna forma je sicer orkestrska, zvok bogat, solisti izrazni, a se vmes kradejo linije, v katerih prevladuje improvizacija. Za razliko od te sta Bedtime Story in Will I Ever See You Again intimni, morebiti celo nekoliko zadržani. V prvi ima orkester le vlogo podpornega razširjenega člana in se ozira po mehkemu chill jazzu, medtem ko se druga po akustičnem uvodu Elvisa Penave na kitari približuje razigranim transoidnim klubsko-elektronskim ritmom, na katere se pripne osnovna melodija. Spogledovanje s popularnejšimi žanri za dobrobit popularizacije jazza se sklene z zaključno Tebi putujem v interpretaciji gostje Josipe Lisac, edinstvene v vsaki svoji izdaji.

Chui ovu glazbu je gotovo nekaj edinstvenega. Spoj različnih žanrov, ki nazadnje privede do nekega povsem novega nivoja, zanimivega tistim, ki se glasbi najraje predajo intuinitivno, a tudi razslojevalcem, iskalcem različnih motivov, tem, inovacij, sporočil. Pa vendar posamezne kompozicije premorejo toliko obratov, da so ti že kar nekoliko pretirani in prepogosti, zaradi česar nas na trenutke zasitijo. Kot bi člani zasedbe skušali združiti v eno prav vse, kar se jim porodi. Posamezni spoji so zato malce okretni in na ta račun se izgublja tudi avtentika, kakršno zasledimo v kompozicijah, kot sta Will I Ever See You Again, kjer vse teče naravno. Intimnost z množico in akustičnost orkestra z elektronskimi pomagali. Ali denimo školjko. Pa vendar je bistvo prisluhniti, nakar vsak zasliši, kar v danem trenutku pač potrebuje. In to v tej večplastnosti nikakor ni težko.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice