O glasbi s poslanstvom.
23. oktober 2018

Êdna: Ajnc, cvaj, draj

Ob poslušanju Êdne zalebdimo v lepoti trenutka in se že naslednji hip prelevimo v gibljive melodije.

 

Celinka, 2018

Črne oči, skladba, ki nas odpelje v glasbeni svet Prekmurja in Porabja, nas že v prvih taktih zapelje in razkrije vse svoje čare, ki pa jih do izteka albuma Ajnc, cvaj, draj niti za trenutek ne skrije. A ne le zato, ker se ta z isto skladbo, le v daljši različici, tudi izteče … Zasedba se je poimenovala po prekmurskem izrazu za ena – Êdna – in na prvencu združuje različne glasbene svetove, pri čemer v središče zanimanja postavlja ljudsko zapuščino že omenjenih področij. Dokaj širok nabor instrumentov, med katerimi so klavir in glas (Tjaša Cigut), kontrabas (Luka Ščavničar), kitara (Luka Sraka), tolkala (Blaž Korez), saksofon in kljunasta flavta (Jasmina Dajčman), poskrbi za živost in igrivost ter doživetost skladb. K temu še dodatno pripomorejo večglasni vložki v Ljubček moj. Sicer bi to zakladnico, ki se opira na ljudska besedila, medtem ko se glasbeno spogleduje tako z etno kot klasično glasbo, a tudi jazzom in fusionom, zlahka prepolovili. En pol bi tako predstavljale nekoliko bolj moderno usmerjene skladbe, ki so obenem tudi spokojnejše in občasno celo baladnega značaja, kakršna je Pravo sem ti ali Bila, bila deklina. Slednja se postopoma razvije, vendar je pričetek vezan na nežno spremljavo, v katero korak za korakom vstopijo še drugi instrumenti in pridajo energijo. Zanjo prav tako poskrbijo žvižgi v Pika Pouka, medtem ko bi v to skupino lahko prišteli še že omenjene Črne oči.

Za razliko od teh, ki v sebi nosijo vsaj kanec panonske melanholije, je druga polovica živahnejše narave, medtem ko nadvse pomembna vloga pripade ritmu, kar ponazarjajo Ljubček moj, Rejzka in naslovna Ajnc, cvaj, draj, v kateri prevladuje – ali pa se z njim vsaj spogleduje – ciganski melos. In čeprav bi na tem mestu pričakovali virtuozne violinske vložke, se zdi, da njihovo vlogo nadomestijo saksofonske linije, ki zasedbo na nek način opredeljujejo, čeprav vsak od sodelujočih glasbenikov doda svoj košček h končnemu glasbenemu mozaiku, o čemer priča že samo dejstvo, da je glasba delo vseh, a tudi nekdanjega člana Kristiana Majcna. Vendar saksofonski motivi nekako lebdijo nad vsemi ali pa se kradejo med igro ostalih, pri čemer je bistvena uigranost. Slednja v primeru Êdne zagotovo predstavlja močnejšo plat in z ozirom na to, da zasedba deluje že štiri leta, vendar je s prvim izdelkom postregla šele letos, zlahka zaključimo, da so se obrestovale vse vaje, na katerih so glasbeniki družno razvijali svoje zamisli in glasbili stare, napol pozabljene zgodbe iz podeželskega okolja.

Tako posamezne skladbe kot celoten album so namreč izredno dodelane. Avtorsko močne, izvirne, a vendar skladne s tradicijo, iz katere črpajo. Ob tem pa ostajajo spevne in lahko poslušljive. Preprostost je osrednje vodilo tega albuma, ki ga barvajo instrumentalni vložki, kajti zdi se, da so glasbeniki mojstrsko dodelali nianse, s katerimi dopolnijo osnovne gradnike posameznih skladb. Primer tega se kar najbolje kaže v klavirski temi Črnih oči. Vendar Êdna prisega na enakopravnost, zaradi česar ni nihče zapostavljen, kar privede do pretočnosti tako v avtorskem kot interpretacijskem smislu, medtem ko umanjkajo le besedila, ki bi Ajnc, cvaj, draj še dodatno povzdignila, saj bi mu dodala dokumentarno-pesniško vlogo. Vendar članom zasedbe tega ne gre zameriti, saj so poskrbeli za svež pogled na polpreteklo, če že ne kar preteklo zgodovino, in predvsem za njeno oživitev, kar napeljuje na misel, da se bomo le težko našli, če ne vemo, kdo smo v resnici in od kje prihajamo.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice