O glasbi s poslanstvom.
9. januar 2018

Elvis Šahbaz: Parenzana BluEs

Ko poslušamo Elvisa Šahbaza, pravzaprav poslušamo utrip življenja. In ko med njegovimi prsti poleg melodij ugledamo še pristno podobo sveta, je krog bivanja sklenjen.

 

Samozaložba, 2017

Občasno v našem glasbenem prostoru vznikne tudi kakšen nadvse samosvoj umetnik, kakršen je denimo izolski kitarist Elvis Šahbaz. Čeprav glasbeno nepismen, saj v glasbeno šolo ni nikdar zakoračil, kaj šele, da bi se posvetil študiju glasbene teorije, je sodeloval z več (rock) skupinami. Sicer izvaja glasbo v živo ob filmskih projekcijah (Kino Otok, Paride Di Stefana) in sklada za dokumentarne filme, pri čemer se sprehaja med akustično ter električno kitaro in nazaj. Na prvencu Parenzana BluEs se je zavezal klasični kitari, ki ga umešča v mehki, nežni, barviti svet, ta pa zna kdaj boleče zahrepeneti, drugič razkriti vso lepoto sreče in tretjič dati duši polet. Zato so njegove melodije, kot je v spremljevalni knjižici zapisal Mef, brezčasne, kajti trajale bodo večno in zato tudi zahtevajo svoj čas, da se poglobimo vanje ter v njih začutimo vse čustvene odtenke, s katerimi Elvis pripoveduje lastno zgodbo o doživljanju tega sveta.

Pri tem so se mu pridružili še Matteo E. Basta na Weissenborn slide kitari in Mike 3rd na akustični ter električni kitari, ki sta obogatila skladbo Dobrodošli Danila Kocjančiča, edino priredbo na albumu. Vse druge so avtorske; v dveh gostuje Matteo Rivierani na klaviaturah in v naslovni Andrea F., ki tolče na lesena vrata ter verige, medtem ko ima sicer vlogo producenta. To je opravil izvrstno, saj je ohranil intimno zavezanost notranjim občutkom glavnega akterja in njegovo naravnost. S svojimi prsti po strunah riše skice in v misli poslušalcev vnaša kratke filme, povezane z naravo: morjem, nebom, drevesi, pticami … Prav zato pomemben del te zgodbe sestavljajo tudi vrabci in ostale ptice, ki so zabeležene v skladbi Vrabci / Sparrows, katerih petje vnaša v kitarsko mehkost življenjskost.

Četudi je Šahbaz samouk in album deluje celovito, kot bi si bile posamezne skladbe med seboj v sorodu, se v njegovih delih kaže izredna širina, kajti že sam naslov poudari blue. Modrino torej, modrino morja, modrost dojemanja sveta in življenja okoli sebe. Se pa v naslovu skriva tudi blu (notes), melanholija, svetobolje. Zavezanost blues glasbi, ki je v tem primeru vendar podrejena univerzalnim zakonitostim glasbe same, a ta v nobenem primeru ne zahteva žanrskega opredeljevanja. Melodije so čuječe in čuteče do tistega, v komer se porodijo, ter do vsega, kar tega stvaritelja obkroža. Pristopi Šahbaza do gradnje posameznih skladb se ozirajo po klasični kitarski literaturi, denimo Ferdinandu Soru, Matteu Carcassiju ali Ferdinandu Carulliju, kar je glede na njegovo teoretično neozadje nadvse presenetljivo, pri tem pa je vendar znova mnogo mehkejši, saj je zaznamovan s popularnejšimi zvrstmi in ni zamejen izključno s klasičnimi tokovi. Parenzana BluEs je torej predvsem izliv, barva zvoka in poziv, ki kliče v prihodnost …

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice