O glasbi s poslanstvom.
17. november 2015
emilia_martenssen_janez_dovc_adriano_adewale_matic_bajzelj

Emilia Mårtensson, Janez Dovč in Adriano Adewale (fotografija: Matic Bajželj)

Okrnjena vokalna interpretacija hladnih skandinavskih melodij, spojena z vročimi in globokimi ritmi tolkal ter pospremljena s sterilnostjo harmonike, nadgrajene z elektronskimi pomagali.

 

Ciklus koncertov Cankarjevi torki
10. november 2015, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

Koncertna premiera mednarodnega tria v sestavi švedsko-slovenske jazz-folk vokalistke Emilie Mårtensson, slovenskega harmonikarja Janeza Dovča in brazilskega tolkalca Adriana Adewala je potekala v okviru ciklusa Koncertov Cankarjevi torki v Cankarjevem domu v Ljubljani, nakar je mednarodni trio odpotoval v prestolnico Anglije, kjer sicer živita oba gostujoča glasbenika, in se povzpel na oder EFG London Jazz Festivala. Gre za projekt avtorskih skladb, prepojenih z vplivi slovenskih, švedskih in brazilskih ljudskih pesmi ter pripovedk, a tudi življenjskih zgodb Emilijinih prednikov. Po premieri naj bi jih pomladi bilo moč slišati tudi drugje po Evropi, medtem ko nameravajo koncertiranje nadgraditi še z izdajo prvenca.

Po skoraj polurni zamudi, ki je poskrbela za nekaj slabe volje med občinstvom, je že po le nekaj uvodnih taktih postalo jasno, da bo v središču glasbenega dogajanja tega večera prav Emilia. In če smo povsem iskreni, bi bil njen glas tudi že povsem dovolj, saj zveni tako suvereno, da je vsakršna instrumentalna spremljava pravzaprav odveč. Razen če jo dojemamo kot popestritev ali igro, ki ji dopušča vmesne umike. S svojim prodornim in močnim vokalom namreč ne le pripoveduje zgodbe, pri čemer izhaja iz preteklosti, temveč glas uporablja tudi kot sredstvo, s katerim pričara atmosferično vzdušje. Takšna je, za primer, skladba iz filma Tree/Drevo, kjer je sodelovala z Janezom. Slednji je imel skupaj z Adrianom v prav takšnih odsekih največ možnosti v glasbo vnesti tisto nekaj več od gole spremljave in to je pogosto nadgrajeval z uporabo elektronike. A najpogosteje je spremljava temeljila na preprostih melodičnih odsekih, pogosto ponavljajočih se. Tudi Harvest Moon z Emilijinega zadnjega albuma, ki jo smatra za eno ljubših skladb, sodi v te okvire. A vendar je Adriano tisti, ki je v skladbe vnesel pečat in globino. S svojimi vokalnimi vložki je pričaral vzdušje, ki je spomnilo na plemenske obredne afriške plese ob ognju, a navkljub temu je trio zvenel nadvse sofisticirano in melodično. Zdelo se je celo, kot da celoto tvorijo drug mimo drugega, saj je bila instrumentalna osnova, pogosto pospremljena z ritmičnimi in jakostnimi razlikami, le podpora vokalu.

Četudi so se med melodije kradle harmonije, karakteristične za Slovenijo, so bile te še najmanj izrazite. Adriano je namreč poskrbel za prodoren brazilski groove in skandinavskim melodičnim linijam, ki so prednjačile, pridal živost. S svojo razigranostjo je razbil temačnost in žalobnost melodij s severa Evrope ter vanje vnesel življenje. Povsem nenamerno je tako postal nekakšna gonilna sila triu, medtem ko je bil Janez z mnogimi leitmotivi kot odmev v prostoru tišine, katerega je Emilia polnila s skandinavskimi zgodbami in marsikdaj spomnila na – sicer dansko pevko – Malene Mortensen, še eno vokalistko, ki jazz marsikdaj razbije z interpretacijami tradicionalnih skladb in še eno pevko, primerno za zimsko poslušanje ob kaminu. Prijetno, sproščeno in lahkotno.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice