O glasbi s poslanstvom.
6. december 2016
goran_krmac_osebni_arhiv

Goran Krmac (fotografija: osebni arhiv)

Je razmišljujoča osebnost in zanimiv ter bogat sogovornik, ki skuša izstopiti iz ozkih okvirov, v katere bi se moral ukalupiti že zaradi same narave instrumenta. A želja po raziskovanju ga žene naprej, k novim skicam, iz katerih gradi nadvse pomenljive kompozicije. Takšne, v katerih zlahka najdemo sledi tako sodobne civilizacije kot starodavnih plemenskih skupnosti. In oba svetova, navidezno nezdružljiva, povezuje na način, da si postaneta sorodna in drug drugega dopolnjujeta. Prav tako kot glasba in umetniško ustvarjanje dopolnjujeta njega.

 

Od premiere projekta Pozabljena ljudstva je minilo že kar leto in pol. Predvidevam, da se je v tem času glasba v precejšnji meri predrugačila, nadgradila, poglobila …

Predrugačila se je na nek zelo subtilen način, in sicer v malih detajlih. Niti ne nujno samo v glasbi, bolj v tistem doživljanju, ki ostaja za njo, kajti s člani zasedbe se nam je uspelo povezati na povsem drugačen način. Nismo torej napisali nobenih novih not, a smo jim dali drugačno barvo, če tako rečem. Imajo nov pomen, ki je bolj opredeljen in za njim stoji več globine, tudi bolj povezano je vse skupaj. Zgodba za samo glasbo je zares razdelana in ko igramo, si tudi lažje predstavljamo, kaj želimo povedati.

Gre seveda za zelo minimalistično glasbo, čeprav je dogajanje v njej pestro. Razlog za to je že v samem dejstvu, da govoriva o kvartetu, medtem ko si sicer dejaven tudi kot vodja big banda, ki na nek način predstavlja čisto nasprotje in premore polnejši zvok. V kateri strani najdeš več sebe?

To sta dve povsem različni živali … Skupinski duh je seveda prisoten v vsaki zasedbi, a je v big bandu več dinamike. Že samo število sodelujočih zahteva drugačno delo in vnaprej določeno interakcijo, težko je ostati brez hierarhije. Sam imam sicer opravka z amaterskim big bandom, a če govorim o nekem idealu oz. če vzamem v obzir sam postopek dela, od priprave do izdelka, ima big band popolnoma drugačno hierarhijo. Imamo vrh, kjer je umetniški vodja, običajno dirigent, nato se vodstvo porazdeli na vodje sekcij, nakar se prenese naprej. Pri kvartetu včasih povede eden, drugič nekdo drug. Nisem vedno sam v vlogi vodje, saj rad prepustim, da drugi potegnejo zadeve v svojo smer. Imam občutek, da sem že v svoji stvaritvi, kompoziciji, povedal svoje in to je kdaj tudi povsem dovolj.

Nekoliko nenavadno je, da se navkljub nadvse širokem delovanju, tudi kar se žanrske razpršenosti tiče, šele zdaj predstavljaš kot avtor. Avtor, ki ima kaj povedati.

Gre za samokritiko. Samokritiko in dvom in strah in za stvari, ki jih premakneš šele, ko greš skozi nek miselni proces. Rasteš na enem področju in sočasno odkleneš neko drugo. Prav to se je zgodilo zdaj.

Ker si dejaven tako v resnejših glasbenih žanrih kot v pop glasbi bi morda kdo pomislil, da hodiš navzkriž celo sam sebi …

Sam se tega nisem zavedal, čeprav imam ambicije v tej smeri, a Marko Črnčec ima izkušnje. Booking agenti, denimo, so menda prav alergični na to, da jazz glasbeniki igrajo v pop projektih in zaradi tega je Marko tovrstne angažmane v precejšnji meri zmanjšal. Nisem nikoli razmišljal o tem, a posebnost glasbe, v kateri se posamezen žanr razlikuje od drugega, mi je nadvse zanimiva. V nasprotju z jazzovsko glasbo je forma pop skladb veliko bolj določena in te morda bolj usmerja v konkretno smer, kar ti daje sigurnost. Imaš pomožno ogrodje, shemo, in tudi vse ostalo zato ostaja do neke mere predvideno. Pri jazz glasbi pa se pojavi tema, sledi ji improvizacija, znotraj katere se marsikaj dogaja, nakar se vrnemo k izhodišču. Seveda dober glasbenik naredi dober potek v vsakem pogledu. Konkretno pri tem albumu je čutiti, da sem nekatere reči zelo natančno izpisal, saj se pojavljajo določeni vzorci, medtem ko je improvizacija vzeta iz jazza. Iščem razmerje, ki je zame optimalno.

Izbral si neobičajno kombinacijo neobičajnih instrumentov.

Instrument je bil pravzaprav na zadnjem mestu, kot je tudi sicer pri meni že kar nekaj časa. Sem tubist, a ko me je začela zanimati glasba, v kateri ni prav dosti tube, sem si dejstvo, da sem tubist odstranil iz misli. Sem glasbenik. In želim ustvarjati. Se spraševati, kako prispem do tja, kamor si začrtam. Po podobnem ključu sem izbiral tudi sodelujoče. Eduardo Raon mi je zanimiv prav zato, ker igra na način, kot igra in verjamem, da bi bil zanimiv tudi, če bi poprijel za kakšen drug instrument. Raziskuje kombinacije prijetnih in neprijetnih zvokov. Ima estetiko, ki me privlači. Pri Janezu Dovču gre za podobno zgodbo, poleg tega ima odločnost, vanjo pa doda še igrivost, medtem ko ima Nino Mureškič tradicionalna znanja in neverjeten smisel za humor.

Ko si omenil, da si iz svojega dojemanja odstranil misel na to, da si tubist, sem se spomnila na Kristijana Kranjčana, ki mi je nedavno razlagal o tem, kako zanimivo se mu zdi igranje bobnov na način, kot bi igral vsak drug melodičen instrument. Pustiti si svobodo, da izstopiš iz okvirov, kako naj bi določen instrument zvenel.

Kristijan je na obeh tako suveren, da si sme privoščiti globino … Dostikrat se zgodi, da je vse le stvar osebnega dojemanja. Včasih se sprašuješ, kateri način je pravilen za pisanje pravilne glasbe. A ta je tvoja, sam si postavljaš pravila. Take reči se učim …

Nina Novak

nova_frekvenca_10-2017

Želite prejeti Jazzopis? Pišite nam in poslali vam ga bomo. POŠTA

 

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice