O glasbi s poslanstvom.
31. maj 2016
gregory_porter

Gregory Porter: Take Me To The Alley

Album za vse priložnosti, dni in generacije. Katji kadar prisluhnemo Gregoryju Porterju, prisluhnemo predvsem sebi samim.

 

Blue Note / Universal Slovenia, 2016

Če se je pred približno desetletjem zdelo, da je glasnik melodičnega jazza, pogosto označevanega tudi kot jazz-pop, Michael Bublé, je njegovo mesto v zadnjih letih prevzel ameriški pevec, pisec in igralec Gregory Porter. Žanr, čigar sloves bi bilo potrebno ponesti med množice, saj se le-ta mnogim zdi pretežak in preresen, je šele s Porterjem in sorodnimi izvajalci umeščen tja, kamor sodi. Kajti če je Bublé poustvarjal jazzovske klasike in se zgledoval po Franku Sinatri, da bi nazadnje prestopil na pop stran, Gregory Porter izvaja avtorske skladbe, ki mu dajejo globino in iskrenost, kakršnima je pri Bublétu po začetnem entuziazmu težko zaslediti. Kajti Porter jazzovske skladbe izvaja nenavadno mehko (pop) in s pridihom korenin življenja (gospel) ter podeželja (country), znotraj katerih je moč zaznati tudi vplive glasbenikov, kot so Marvin Gaye, Nat Cole King, John Coltrane in drugi, pri čemer v ospredje postavlja zgodbe. In čustva. Takšen je bil z grammyjem ovenčan Liquid Spirit (2013), s katerim je pred dvema letoma gostoval tudi v sklopu Jazz Festivala Ljubljana, in takšen je njegov četrti album Take Me To The Alley.

Razširjeno zasedbo glasbenikov tokrat poleg pianista Chipa Crawforda, basista Aarona Jamesa, bobnarja Emanuela Harrolda, alt saksofonista Yosuka Sato in tenor saksofonista Tivona Pennicotta sestavljajo še orglar Ondrej Pivec in izredno pomenljivi trobentač Keyon Harrold, ki celotnemu albumu razširi jazzovski pečat. Ta pride še posebno do izraza v tretjem delu, kajti zadnji dve skladbi (Fan The Flames, French African Queen) sta precej bolj klasično jazzovsko obarvani, zato si posamezne linije instrumentov dovolijo oditi nekoliko dlje, pri čemer je poudarek na pihalih in trobilu. Sicer je v ospredju Gregory in njegov mehak vokal, ki ga instrumentalisti z izjemo solističnih vložkov zelo izrazito samo podpirajo. Na trenutke tako manjka nekaj več virtuoznosti, a če mu pozorno prisluhnemo, bomo ob več priložnostih zaznali poudarjen bas. Večina skladb prehaja med tradicionalnejšimi glasbenimi oblikami, kakršen je denimo gospel, čigar vplive je mogoče zaznati v več skladbah in nosi v sebi resnico življenja (Don’t Lose Your Steam, Consequence Of Love) ter baladami, s katerimi nagovarja dušo, tiste intimnejše dele nas (Holding On, ki jo je lani že predstavil v house različici skozi sodelovanje z Disclosure, Take Me To The Alley, More Than A Woman). In Fasion je nekakšen poklon 70-im letom minulega stoletja, s pasivnim ritmom, ki mu tudi sicer daje poudarek na več mestih – eden zanimivejših je tisti v In Heaven –, poleg tega na tokratno izdajo vnaša tudi proste vokalne improvizacije. Ob omenjeni In Fashion še v Fan The Flames, vendar te ne prepričajo povsem, saj Gregory Porter preprosto potrebuje besedilo, ki ga lahko izpove in z njegovo pomočjo tudi nekaj pove. V tem pogledu je prijetno presenečenje dvoglasje z Alicio Olatuja, s katero sodeluje v naslovni skladbi in v nekoliko country obarvani Don’t Be A Fool. Prav v teh nežna lirika, toplina in mehkoba njegovega baritona pridejo posebno do izraza, medtem ko dvojina še dodatno poudari njegovo čutnost.

Porterjevo orodje so poleg glasu zagotovo čustva, katerim je odprt in prav zaradi tega Take Me To The Alley, kot tudi njegovi prejšnji izdelki, poslušalca navda z globokim mirom. Ne gre le za to, da ima sposobnost kakovostnega in prepričljivega izvajanja avtorskega glasbenega gradiva, ki že ob prvem poslušanju daje slutiti, da gre za bodoče klasike. Album kot celota ne premore veliko gibanja, vendar on bombastičnih refrenov z namenom pritegnitve pozornosti poslušalcev ne potrebuje, niti spremljave celotnega orkestra ali povzdigovanja glasu ne. V njegovem primeru je dovolj gola vera v življenje, upanje in izkušnja, ki mu daje zmožnost razumevanja sveta ter ljudi. Kajti v svoji glasbi prefinjenega, decentnega in sofisticiranega zvoka ves čas prehaja med intimnimi občutji ter socialnimi zgodbami. Je pridigar, ki daje človeku vedeti, da mu je mar. Prav zato “He’s More Than A Man To Me”! Ker se to ne trudi biti, temveč preprosto je.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice