O glasbi s poslanstvom.
10. maj 2016
igor_bezget_nika_holcl

Igor Bezget (fotografija: Nika Hölcl)

Nekaj posebnega mora biti na Ravnah na Koroškem. So središče vrhunskih jazzovskih koncertov in glasbeniki o tamkajšnjih gostovanjih govorijo z žarom v očeh. Z veseljem, zadovoljstvom in srčnostjo. Po drugi strani so vsi, ki soustvarjajo kulturno-glasbeno življenje globoko predani svojemu poslanstvu. Človek dobi občutek, da za razliko od mnogih, ki danes grabijo po prostoru zase, oni meje podirajo in odkrito podajo dlan, da bi si bili vsi skupaj bliže. Prav zato ne čudi dejstvo, da skozi delo jazz šole vzgajajo generacije, ki bodo še znale izraziti svoja čustva skozi glasbo in v njej najti uteho ter čarobnost.

 

Albumi, na katerih bi glasbo izvajali otroci niso več tako redki. So pa zato redki tovrstni projekti, na katerih lahko zaslišimo resne žanre, kakršna sta jazzovska in ljudska glasba.

Igor Bezget: Menim, da je vsaka glasba resna, če se jo jemlje resno. V resnici gre pri delitvi na resne in neresne žanre le za vprašanje, kako določene stvari dojemamo. Sicer pa se strinjam, zares krasno je, da sta se na Ravnah ustvarili takšna klima in atmosfera. Da je bilo možno ustvariti projekt Marko skače in da je skupini ljudi, ki je v preteklih letih pokazala zanimanje za tovrstno delo, po večletnem trudu uspelo pripeljati projekt do konca. Kajti gre za plod dela skozi neko obdobje in ne glede na to, da je vse skupaj šele začetek, saj ne govorimo o profesionalnem nivoju, je, kot si rekla, z ozirom na razmere zares lep dosežek. Te glasbe otroci v teh letih ne poznajo, kaj šele, da bi jo znali igrati ali z njo celo operirati.

Ker so se vmes prikradli tudi vplivi drugih žanrov, rezultat zveni nadvse moderno in najbrž je zato izvajanje te glasbe otrokom blizu, saj se čutijo z njo povezani.

Edi Oraže: Zagotovo jim je blizu. Pevcem je pridobiti izkušnje skozi izvajanje ljudske in jazzovske glasbe zanimivo, še toliko bolj, ker se je v tem primeru to zgodilo preko povezave mladinskega orkestra in mladinskega zbora. Lotili smo se nekakšnega eksperimenta, kajti Igor zna otroke tudi malce izzvati. Vsak od njih se je preizkusil sam pri sebi in pokazal svoje veščine na instrumentu tudi drugim. Menim, da imajo mladi glasbeniki vse premalo priložnosti za gibanje v teh okvirih in izražanje čustev skozi glasbo. Povsem drugače je, kadar mlade učiš izključno po notah. Mi smo, lahko trdim, inovativnejši.

Igor Bezget: Rekel bi, da so kar uživali v vsem, kar smo počeli, a bistveno je tisto, kar glasbenikom ostane v podzavesti na dolgi rok. Na splošno menim, da z načinom, na katerega pri nas učimo glasbo, ni samo po sebi nič narobe. Vendar mu nekaj manjka. V osnovi je krasen, ker se skozi proces naučimo mehanike, vendar mladim glasbenikom nihče ne pove, da glasbo lahko tudi ustvarijo. Pri vseh umetniških zvrsteh velja že v šoli, da ustvariš neko svoje umetniško delo. Pravzaprav gre za povsem osnovno zadevo. Ko se učiš jezika, moraš kaj kmalu napisati spis, pri likovnem pouku ustvariti slike. A pri glasbi nikoli nihče ne da pobude, da bi ustvarili pesem, kar je dejanski ekvivalent naštetemu. Tudi če bi že prišli v šolo in rekli otrokom, naj vsak napiše eno pesem, bi vsi vzdihovali, da to ne gre. V glavi imamo zakoreninjeno psihologijo, da nismo mi tisti, ki bomo ustvarjali glasbo. To smejo samo neki posebni, posvečeni ljudje, ki jim rečemo komponisti. Samo oni smejo ustvarjati glasbo, medtem ko jo mi smemo samo izvajati. Glasba nam ni podana kot jezik, s katerim se lahko izražamo. In tega manjka, zato smo tekom našega procesa dela in ustvarjanja skušali na te pomanjkljivosti ne pozabiti.

Samo Kolar: Gre za to, da nikjer ni domišljije, a jo mi dopuščamo. Bistvo te skupine, ki jo imamo, je, da igramo. Ne bom rekel, da igramo neresno glasbo, vendar igramo zabavno glasbo. In ta je drugačna. Otrokom pustimo, da igrajo, kar igrajo. Ne učim jih be-pop fraz ali nekaj, kar že obstaja. Vsak igra, kar želi in čuti. Prepustimo jih domišljiji in temu, da ustvarjajo svojo glasbo. Nekdo igra tako, drugi drugače, včasih se komu smejejo, včasih jih kdo navduši. Vsak igra drugače, po svoje. Najpomembneje je dopustiti domišljijo, kajti to morajo razvijati.

samo_kolar_nika_holcl

Samo Kolar (fotografija: Nika Hölcl)

Najbrž jim s tem tudi vzbudite zanimanje in jih spodbudite k raziskovanju, ne le glasbe kot take, temveč predvsem lastnih zmožnosti in izraznih sredstev instrumenta.

Samo Kolar: Seveda, gre za veščine, ki jih bodo lahko uporabili na vseh življenjskih področjih. V resnici gre za način razmišljanja.

Igor Bezget: Dopustili smo si veliko sprotnega dela. Danes je tako, da sodelovanje pri nekem projektu prinaša načrtovanje in ostanejo samo še navodila, kako se kaj naredi. Tu smo za razliko od tega zelo veliko stvari delali sproti, jih ustvarjali skupaj in tudi sam sem kakšen aranžma napisal kar z včeraj na danes. Dobili smo zamisel in naslednji dan zaigrali ter videli, kaj gre, kaj ne, sproti dodajali in jemali. Pomembno je, da mladostniki vidijo in dobijo občutek, da je ustvarjanje glasbe živ proces. Da ne gre za mrtvo ribo, ki jo dobiš na krožniku. Je živ proces, s katerim glasbeniki živimo. In takim rečem skušamo dati velik poudarek. Odzivi so bili precej zanimivi, saj vsak nekaj doda. Nekaterim je všeč, kakšnim tudi ne tako zelo, vendar je nesporno, da je Marko skače zelo pozitiven izdelek na naši glasbeni sceni, saj nisem prepričan, da kaj sorodnega pri nas sploh obstaja.

Si imel pri pisanju aranžmajev v mislih njihove sposobnosti? Po kakšnem ključu si sploh izbiral skladbe?

Igor Bezget: Seveda sem vedel, za kakšno skupino glasbenikov to počnem, zato tudi ni bilo posebnih vprašanj. Osnova je bila, kakršna je bila. Če se ne motim, smo imeli dve leti, morda tri leta nazaj z Jazz šolo Ravne koncert na Lentu in takrat je padla zamisel, da bi igrali skladbo Marko skače. Ko smo vadili, smo se ves čas vrteli okoli njene teme in nekega dne sem predlagal, da bi jo priredili nekoliko drugače. Naenkrat smo imeli najmanj štiri, če ne celo več izvedb, nakar je Robi Jamnik prišel na dan z idejo, da bi naredili projekt Marko skače za mladino, na katerem bi bilo deset različic iste skladbe. Izhodišče je bilo s tem postavljeno, vendar smo čez nekaj časa ugotovili, da bi bilo vendar bolj smiselno operirati z več skladbami. Nastalo je, kar je nastalo, naslov pa je ostal. Sprva smo se ukvarjali z aranžmaji in žanri ter kasneje skladbe bogatili. Šmentano muho, denimo, smo naredili kar sproti na snemanju, najbrž v petih minutah. Kakšna druga je terjala daljši proces, a iz osnovne ideje smo prišli do tega projekta.

edi_oraze_nika_holcl

Edi Oraže (fotografija: Nika Hölcl)

Jazz Ravne se že leta ponašajo z vrhunskimi jazzovskimi programi, medtem ko ste tokrat ustvarili nadvse edinstven projekt. Kaj je tam tako posebnega, da so ti mladi namesto pred računalniškimi in televizijskimi ekrani, danes stalnima spremljevalcema slehernika, našli veselje v delu in ustvarjanju?

Samo Kolar: Sam imam že vrsto let komorno skupino, s katero smo se na začetku bolj ilegalno, če tako rečem, ukvarjali z zabavno glasbo in se sčasoma razvijali. Zdaj delujemo že pet, šest let in vsako leto smo boljši. Sodelujemo s strokovnjaki, ki nam kaj napišejo, včasih kakšno skladbo napišem tudi sam, medtem ko sta za vrhunske programe zaslužna Robi Jamnik, oče vibrafonista Vida Jamnika, in Franc Kokal.

Glede na to, da ste se združili tudi z zborom iz Celovca lahko govorimo ne le o medgeneracijskem in medžanrskem projektu, temveč tudi meddržavnem. Pravzaprav vsakršen premislek na koncu privede do dobre, pozitivne zgodbe.

Samo Kolar: Nahajamo se blizu meje in ker poznamo Edija, smo vedeli, da ima zborček, tako da je bilo združiti moči povsem logično.

Edi Oraže: Moram dodati, da zbor deluje komaj eno leto. Nismo niti dobro začeli, a smo že dobili povabilo. Menim, da se odprtost izraža tudi v Samovem pogumu, kajti povabil nas je in vedel, da bo iz tega nekaj nastalo. Moraš raziskovati, odkrivati novo. Moraš poskusiti. Zaupati. Potem gre.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice