O glasbi s poslanstvom.
9. februar 2016
jaka_kopac_matjaz_ocko

Jaka Kopač (fotografija: Matjaž Očko)

Njegova glasba je kot valovanje. Moči in senzibilnosti. Posameznika in družbe. Urbanega okolja in narave. Je skupek mnogih barv, občutij in zgodb. Kajti vse, kar ga obdaja, dojema na izredno oseben način. In ničesar ne izključuje. Tisto, v čemer se najde, sprejme, medtem ko drugo le odloži in pusti za kasneje. Morda se kdaj vrne in občuti drugače. Prav ta lastnost mu daje mehkobo, ki jo gre zaznati tudi v njegovih kompozicijah, nadvse razgibanih glasbenih slikah, prepredenimi s subtilnostjo in iskanjem tistega nekaj več, kar še vedno ostaja neopisljivo …

 

Slovenski jazzovski glasbeniki srednjih let so svoje formalno izobraževanje večinoma končali v Gradcu, medtem ko opažam, da je tendenca mlajše generacije študij na Nizozemskem ali v Ameriki. Ti si se podal na sever, v Helsinke na Finsko.
Stara generacija jazzovskih glasbenikov, pri čemer imam v mislih Jožeta Privška, Andija Arnola in Slavka Avsenika mlajšega, je že takrat študirala v Ameriki na priznanem Berklee College of Music. Kasneje se je veliko glasbenikov odpravilo v Gradec, saj je bila tam ena prvih jazz akademij v Evropi. Verjetno so se tja odpravili tudi zato, ker je precej blizu in je šolanje za večino finančno dokaj ugodno. Danes veliko mladih odhaja v New York, če le imajo to možnost. Predvsem tisti malce premožnejši, ki lahko izbirajo, ali tisti, ki jim pomaga država. Kdor te možnosti nima, gre drugam. Sam sem sicer mnenja, da so ameriške jazz akademije precenjene in predrage, vsaj glede na to, kaj nudijo. Tisto, kar je res posebno, pa je, da si v New Yorku in lahko prisluhneš ogromni količini odličnih glasbenikov, česar drugje ni. Veliko Slovencev odpotuje na šolanje tudi na Nizozemsko, saj so njihove glasbene šole precej povezane z Ameriko in pri njih gostuje kar nekaj ameriških učiteljev. So nadvse odprti za različne žanre in imajo zelo močno razvito latino glasbo. Skratka, niso omejeni le na eno zvrst. Sam sem šel na sever, v Skandinavijo, kljub temu da sem po študiju v Gradcu želel v Ameriko. Šel sem na avdicijo za Berklee College in tudi dobil štipendijo, vendar bi še vedno potreboval denar za polovico šolnine, česar doma nismo zmogli. Za Sibeliusovo akademijo v Helsinkih mi je povedal prijatelj, ki je bil tam na izmenjavi in se je vrnil zelo navdušen. Res je dobra šola, mala, vendar z dobrimi glasbeniki, ki so na zelo visokem nivoju. Šolnina je nizka, toda kljub temu svojim študentom omogočajo odlično šolanje, od privatnih ur v Ameriki do evropskih turnej, financiranih s strani šole.

Torej ste bili povezani z vsem svetom in ste lahko izmenjavali znanje ter izkušnje.
Finska je na severu, kar pomeni, da so Skandinavci malce odmaknjeni. Niti jih ne zanima, kaj se dogaja okoli njih ali na globalni ravni. Imajo svojo sceno, dovolj denarja in zato temu sledijo. Iz drugih držav vzamejo, kar jih zanima in privlači, to posrkajo, sicer pa se ne ukvarjajo dosti z rečmi, ki se jih ne tičejo. Prav zato verjetno ta šola pri nas ni najbolj znana, tudi sam je nisem poznal, čeprav je ena najboljših na svetu. Sploh klasični oddelek je zelo znan, etno in jazz malce manj. Finančno je dostopna prav vsem, a je res, da nanjo ne pride vsak, temveč le majhna peščica ljudi. Sam sem imel kar srečo. Na celotnem jazz oddelku, dodiplomskem in podiplomskem, nas je bilo skupaj približno deset saksofonistov, zato so se nam res posvetili. Vsak je imel svojo sobo, v kateri je vadil in lahko si študiral s komerkoli si želel. Če si želel študirati s Pat Methenyjem, so se potrudili, da bi ti to omogočili, te poslali k njemu in ti ure tudi plačali. Malce pretiravam, vendar so res dali vse od sebe.

Sta te kot komponista in izvajalca življenje ter študij tam zaznamovala, saj je tako za skandinavsko literaturo kot glasbo značilen minimalizem? Se ti zdi, da to drži ali gre bolj za nekakšen stereotip?
Nekaj zagotovo je na tem. Gre za drugačno kulturo, sceno in vsekakor se zelo trudijo ohranjati tradicijo melanholije, ki je značilna za njihovo folk glasbo, iz katere izhajajo tudi pri komponiranju nove glasbe. Zagotovo me je vsaj malo zaznamovalo, vendar na nekoliko drugačen način. Spomnim se tekmovanja, na katerega sem se prijavil in kjer smo morali zaigrati jazz standard, balado in finsko folk skladbo, ki smo jo morali tudi aranžirati v duhu jazzovske glasbe. Sam sem seveda to storil z neko drugo osnovo in z drugim temperamentom, v katerega sem dodal tudi nekaj balkanskega duha, kar se jim je zdelo zanimivo. Prvenec Almost There, ki sem ga posnel tam, ima nekaj te skandinavske melanholije, ki je na drugem albumu ni. Jasno. Me je zaznamovalo, saj igraš z njimi in pobereš neke stvari od njih, prav tako kot oni od tebe.

Večkrat si svoje znanje izpopolnjeval v New Yorku, kjer posplošeno rečeno vlada obilje. Veliko je jazzovskih klubov in še več možnosti. Tudi Present Thoughts si posnel s tamkajšnjimi glasbeniki …
Trije glasbeniki, ki sem jih povabil k sodelovanju, so Američani in del te scene, ki si jo opisala, zato že sami naredijo energijo. Nisem jih izbral naključno ali zato, ker so uveljavljena imena, temveč ker sem vedel, kaj hočem dobiti iz te glasbe. Vsekakor je v njej obilo ameriških vplivov. Oni imajo toliko kilometrine, saj so igrali z nešteto glasbeniki, da se počutijo povsem sproščene in ni več ega, ki bi ga morali dokazovati v vsem, kar naredijo ali ne naredijo. Pač delajo in vse je na visokem nivoju. Tudi te moje kompozicije, za katere sem s prijatelji naredil demo posnetke, so nazadnje postale povsem drugačne. Ko smo igrali, sem se prav spraševal, kje smo, saj to ni bilo več tisto, kar sem napisal. Odpeljalo nas je drugam, vendar je v tem čar. Znajo zadevo odpeljati v druge sfere, vendar je znajo tudi vrniti na zemljo, saj natanko vedo, kaj počnejo. Vse je zelo kontrolirano in hkrati zelo svobodno, tako da so tudi te kompozicije, ki so na nek način zelo tradicionalne, postale izjemno odprte, kar mi je všeč, saj s tem tudi sam postajam odprt za nove vplive.

Prej si omenil ego … pogostokrat se zdi, da marsikateri glasbenik želi v kar najkrajšem času pokazati kar največ, medtem ko so mi mnogi, ki so sodelovali z Američani, omenjali njihovo izjemno spoštljivost. Meniš, da je to prav zaradi vseh možnosti, ki se jim ponujajo, in posledično seveda izživetih ambicij?
Menim, da so Američani zaradi svojega načina življenja predvsem zelo profesionalno naravnani. V Ameriki jih namreč že od malih nog učijo, kako primerno pristopiti k določeni stvari, še posebno v poslovnem svetu, saj je konkurenca na trgu večja in se morajo bolj boriti. Predvidevam, da se tako obnašajo predvsem zaradi tega. Zagotovo pa glasbeniki, ki igrajo več, nimajo tako velike potrebe po dokazovanju, saj to ni več njihov cilj.

Po eni strani je Present Thoughts zelo tradicionalen in melodičen album, medtem ko po drugi strani premore obilo improvizacije. Kaj je tisto, kar te pri samem komponiranju žene naprej in kaj tisto, kar skušaš dati v glasbo? Skupek tonov, zgodba, čustva?
Čutim spremembo med prej in zdaj, saj se mi zdi, da sem nekoč želel pisati zapleteno glasbo, a le zato da bi bila zapletena. Manjkalo je globine in zgodbe. Moj navdih je glasba, ki jo poslušam in tisto, kar začutim v njej, kar se me dotakne, me zadane, saj gre za delčke, ki so nekako povezani z mano. Tu se potem tudi ustavim in si zapišem, v kakšnih harmonijah se glasba giba, da ujamem barvo zvoka in na teh kombinacijah, ki jih je nešteto, gradim čustvo, ki bo vsebovalo mojo zgodbo.

Z glasbeniki, s katerimi se odpravljaš na evropsko turnejo in s katerimi si posnel Present Thoughts nimate za sabo več let skupnega koncertiranja. Se ti zdi, da je v tem neka svežina ali bi si želel imeti zasedbo, s katero bi bil tako povezan, da bi glasbo čutili na povsem enak način?
Na to vprašanje težko odgovorim, ker ne igramo skupaj in bom lažje kaj povedal po turneji, vendar lahko rečem, da iskrica obstaja. V New York sem šel s strahom, saj bi me lahko čakala slaba izkušnja, lahko pa bi bilo naravnost odlično. Izkazalo se je slednje, česar sem močno vesel. Moja kvaliteta, nasploh v življenju je, da znam povezovati ljudi in tudi kadar pišem, si predstavljam točno določenega glasbenika. Vesel sem, da so se vsi pozitivno odzvali na moje povabilo. Bobnar, Willie Jones III., je tradicionalist, je sidro, ki drži stabilnost, medtem ko sta basist Vicente Archer in pianist Orrin Evans, ki ju bosta na turneji zamenjala Josh Ginsburg in Danny Grissett, veliko bolj svobodna. Gre za skupek treh različnih energij, treh barv. A na enak način, vsaj mislim, glasbe ne bi mogli nikoli čutiti, saj smo vpeti v različne generacije, prihajamo iz različnih kultur, drugače gledamo na življenje. Povezani pa smo v tem, da glasbo močno čutimo in ji radi dodamo tudi nekaj svojega.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice