O glasbi s poslanstvom.
15. marec 2016
marko_skace

Jazz Ravne & ISC Zmaj: Marko skače

Marko skače je dokaz, da še obstajajo dobri ljudje, ki so celo v teh časih pripravljeni delati za skupno dobro, podarjati znanje in čas ter v tem najti globoko zadovoljstvo.

 

Jazz Ravne, 2016

Pred slabim mesecem je v moj elektronski nabiralnik prispelo sporočilo s krajšim opisom “albuma z najslabšimi soli kdajkoli”. Priznam, na tem mestu sem se ustavila in vrnila na začetek ter sporočilo pričela brati znova. Se prepričala (tako drugič kot tretjič), da sem ga že prvič prebrala pravilno in se spraševala, čemu se torej ta album v recenzijo ponuja prav meni, ki slabi glasbi že kar nekaj časa ne namenjam več pozornosti, še manj takšni, za katero niti njeni stvaritelji niso prepričani, da je vsaj solidna. Kljub temu sem prebrala še preostanek napisanega in kmalu dobila pojasnilo, zakaj je omenjeni album “tako zanič”. In tako sedaj po nekem čudnem spletu okoliščin pišem prav o njem …

Naj pojasnim: album je delo otrok. Gre za izdelek Marko skače v izvedbi instrumentalistov Jazz Ravne in pevcev mladinskega zbora JAMzi Kulturnega društva ISC Zmaj iz Celovca, na katerega so uvrstili slovenske ljudske skladbe ter jim nadeli jazzovsko preobleko, z izjemo skladbe Četica, ki je avtorsko delo Sama Kolarja, enega od mentorjev. To vlogo imajo tudi Gašper Obšteter in Igor Bezget, ki je poskrbel za aranžmaje, medtem ko je Edi Oraže prispeval vokalne aranžmaje. Na trenutke se zdi, da so vokalne linije dovršenejše od instrumentalnih, s katerimi se prepletajo, saj se tisti za instrumenti kdaj tudi malce “pošlepajo”. Iz tega lahko do neke mere izvzamemo Po Koroškem po Kranjskem, kateri t.i. vokalni staccato odvzame nekaj naravnosti in suverenosti. Med instrumentalisti solisti obstaja razkorak, a če vzamemo v obzir, da igrajo otroci, je njihovo muziciranje solidno in celo več kot to. Takšna je tudi celota, čeprav določenim odsekom (ali skladbam) manjka nekaj živosti. Srca. Glasba namreč ne zaživi povsem, ne diha in ne pripoveduje zgodb, ki bi naj jih pripovedovala, temveč samo in preprosto je, čeprav se skladbe Čuk se je oženil, Zrejlo je žito in Dekle je po vodo šlo približajo želenemu. Morda gre razlog za to iskati v nekoliko preširoko zastavljenem projektu, ki premore žanrsko preveliko pestrost vplivov (bossa nova, funk, fusion …). Čuk se je oženil prikliče v spomin Astrud Gilberto, uvodni takti Dere sen jaz mali bija Billie Jean Michaela Jacksona in Šmentana muha spomni na sprevode pihalnih godb. Slednja ob Dere sen jaz mali bija premore svobodnejši del, ki presega sposobnost sodelujočih in ga zato žal lahko opišemo kar kot “zvočne smeti”. Druga napaka se skriva v pasti, v katero se je ujel sicer odličen glasbenik Igor Bezget, ki si je v tem kontekstu postregel z nekaj (pre)več solističnih odsekov (Čuk se je oženil, Po Koroškem po Kranjskem, Dere sen jaz mali bija, Zrejlo je žito), s katerimi je najbrž želel celoten projekt dvigniti na višjo raven, a je učinek prav nasproten. Razkorak med njim in ostalimi instrumentalisti je preprosto prevelik in tako je s svojim dobrim namenom ugrabil prostor, ki bi moral pripadati nekomu drugemu ter prekršil pravilo, ki ga slovenski glasbeniki tako radi prekršijo: v kar najkrajšem času je skušal pokazati kar največ.

Vprašanje, ki se bo na tem mestu verjetno porodilo slehernemu bralcu tega zapisa, se najbrž glasi, čemu torej sploh “izgubljam čas” s tem albumom. V prvi vrsti zato, ker gre – ob upoštevanju, da igrajo otroci – vendar za izredno kakovosten izdelek. In zato, da tem otrokom dodam nekaj vetra v krila, kajti med vsemi njimi je tudi nekaj takšnih, ki v posamezne skladbe vnesejo živost in igrajo občuteno, četudi bi si omembo zaslužili prav vsi: Aljaž Dobnik (trobenta), Filip Dihpol (francoski rog), Marko Petek (bariton saksofon), Marko Prikeržnik (klarinet), Matevž Štrekelj (trobenta) in Neža Verbovšek (flavta). Tretji razlog tiči v tem, da si dobre zgodbe zaslužijo prostor tudi zunaj štirih zidov nastanka, še posebno takšne, ki so prijetno poslušljive, inovativne in spoštljive do glasbene dediščine Slovenije. Ter drzne. Kakšna zgodba bi sploh lahko bila boljša od te, da je skupina otrok dandanes našla smisel v ustvarjanju namesto v praznem virtualnem svetu, ki nas odtujuje, prisluhnila drug drugemu, si preprosto upala in ustvarila album, kakršen je Marko skače, ki sicer resda ni povsem dovršen, je pa najmanj soliden in – predvsem – njihov?!

Nina Novak

nova_frekvenca_10-2017

Želite prejeti Jazzopis? Pišite nam in poslali vam ga bomo. POŠTA

 

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice