O glasbi s poslanstvom.
5. september 2017
jazzosledci_peti_gyarfas_nika_holcl

Peti Gyárfás (fotografija: Nika Hölcl)

V žarišču 13. Festivala slovenskega jazza

 

Temelji novega nasledstva slovenskega jazza.

 

KD Drugi zvoki / KMKC Kompleks, 2017

Jazzosledci, kot že samo ime pove, so ljudje, ki sledijo jazzovski glasbi in njeno razumevanje poglabljajo z vsakim novim dnem, obiskanim koncertom ali uro časa, katerega namenijo vaji svojega instrumenta. A težava današnjega časa se pogosto skriva v dejstvu, da prav tisto najbolj bistveno – izkušnja muziciranja z drugimi glasbeniki – izostane, kajti vse manj je prostorov, kjer bi se lahko istomišljeniki srečevali in svoje v osami pridobljeno znanje nadgrajevali. Na Koroškem je nekoliko drugače, saj se zdi, da se tamkaj še kako zavedajo pomembnosti kulturne vzgoje od mladih let dalje. Vloženi trud se jim počasi pričenja vračati. V pretekli sezoni je tako KMKC Kompleks na Ravnah na Koroškem, kjer so številni izoblikovali svoj glasbeni okus, mladim ponudil prostor za jam sessione, in sicer z namenom, da bi še neuveljavljenim glasbenikom omogočil mesto za ustvarjanje. Zamisel je padla na plodna tla, kajti ne le, da je pričujoči album rezultat teh srečanj, temveč le-ta prinaša avtorsko glasbo, ki bi jo le težko označili za nedodelano. Prej povsem nasprotno.

V Jazzosledce Vol. 1 nas popelje kontrabasist Oskar Kolar z dvema avtorskima kompozicijami, ki ju je izvedel s pomočjo Tiborja Pernarčiča na tenor saksofonu in Jakoba Verliča na bobnih. Gobasti oblak je nekoliko bolj surov od melanholične Zrcalo narave, a pri obeh ostaja saksofon ključni pripovedovalec, čeprav se v vlogi solistov pojavljajo tudi drugi instrumenti. Kompoziciji sicer sledita tradiciji ameriške jazzovske glasbe štiridesetih in petdesetih let minulega stoletja. Na album sta vpeti tudi dve vokalno obarvani skladbi, ki izdelek razgibata. Gre za Green Eyes kitaristke Urške Supej (pri muziciranju so se ji pridružili še vokalistka Maša But, trobentač Andreas Ragger, Jakob Verlič in kontrabasist Luka Dobnikar), katere zvok je klasično usmerjen in premore pripoveden vložek trobente, pri čemer bi vokalne vzporednice lahko iskali pri korejski jazzovski pevki Yon Sun Nah, ali pri pevkah, ki izvirajo v časih, ko so bila klubska prizorišča še živa in so porodila marsikatero melodijo trenutka. Druga, Illusions Patricije Škof, prav tako vokalistke, pri kateri so se ji pridružili Tibor Pernarčič, Urška Supej, Jakob Verlič in Luka Dobnikar, do neke mere ohranja podobno energijo, a zaradi prostega vokalnega improviziranja ter sentimentalnih harmonij, kot tudi izrazite basovske linije in saksofonskih vložkov malce spomni na tandem Astrud GIberto, Stan Getz. V največji meri zavezana improvizaciji in sočasno najbolj odprta je For Aida kitarista Tilna Beigota v izvedbi zasedbe t3o, katere del sta še bobnarka Nina Korošak – Serčič in kontrabasist Hrvoje Kralj. Ta se prej kot za ameriškimi vplivi ozira po italijanskemu jazzu, četudi se uvodoma zazdi, da se bodo gibali znotraj čiste eksperimentalnosti, vendar kaj kmalu zaplujejo v melodiko. Močna in t.i. polsolistična basovska linija, nežna podlaga bobnov, ki v prvi vrsti izražajo mehkost kitare padajočih postopov združno kreirajo svet neizkrivljenih linij. Projekt skleneta kompoziciji Ephemeral Plans in Lucid Dreams pianista Petija Gyárfása. Klasičen klavirski trio sestavljata še Hrvoje Kralj in Nina Korošak – Serčič, v njem pa sicer tako bas kot boben ostajata nepogrešljiva podpornika, medtem ko klavir prevzame osrednjo vlogo, četudi Lucid Dreams vsebuje več dopolnjevanj ter prežemanj kot Ephemeral Plans. A obe skladbi v sebi nosita milino skandinavskih triov in mehkobo improvizatorjev, kakršen je denimo Keith Jarrett. Dovršena spojitev vseh treh instrumentov ustvarja kohezijo občutij, ki vodijo le v brezčasno svobodnost, kar poraja najčistejšo poezijo življenja.

Vse navedene vzporednice so del tega besedila izključno zato, da bi bralce prepričale v visok glasbeni nivo in nikakor ne zato, da bi ti pomislili na neizvirnost. Pričujoča glasba je namreč vzniknila na neformalnih srečanjih mladih, željnih iskanja lastnih idej, oživljanja tistega, kar se skriva v njihovem še neizkrivljenem duhu in podajanja svojih čutnosti. Zavezani so jazzovski glasbi, kar je več kot otipljivo, in edino zato tudi lahko Jazzosledci Vol. 1 – naslov sicer vzbuja upanje po nadaljevanju in Vol. 2 – zvenijo tako pristno in iskreno. Na nek način celo brezmadežno.

Nina Novak

nova_frekvenca_10-2017

Želite prejeti Jazzopis? Pišite nam in poslali vam ga bomo. POŠTA

 

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice