O glasbi s poslanstvom.
2. november 2016
jure_pukl_ziga_koritnik

Jure Pukl (fotografija: Žiga Koritnik)

Cankarjev dom je pred dvema letoma in pol prvič organiziral enodnevni festival slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice, medtem ko letošnjo jesen preizkuša ušesa z novim jesenskim enodnevnim mednarodnim festivalom, poimenovanim Nov Jazz Fokus. Večer treh koncertov bo otvoril Jure Pukl, mednarodno priznan saksofonist, ki sledi lastni viziji. In prav ta pogum ga vodi po poteh, na katerih odkriva, da je najbolje biti brez pričakovanj, saj smo prav takrat najbolj dovzetni za tisto, kar ima življenje pripravljeno za nas v skritem žepu.

 

Odločitev, da slediš srcu in se odločiš za jazz, ki dandanes nima komercialne veljave ter hkrati ne zagotavlja finančne varnosti, kakršno še vedno zmore zagotoviti klasična glasba, dojemam kot določen upor. Kapitalizmu, površinski družbi, tehnološkemu napredku, ki je že leta namenjen le še sam sebi, tudi hitremu načinu življenja …

Mogoče je ta primerjava s klasično glasbo malce zastarela. Mislim, da se stvari spreminjajo in tudi v klasični glasbi je postalo težje. Sam sem bil klasik preden sem se osredotočil na improvizirano glasbo in ne vem, če mi je šlo finančno dosti bolje. (se nasmeje) Se pa časi spreminjajo tudi za jazziste. Menim, da se danes da, če se hoče in če si izrazno in/ali tehnično močan ter imaš vizijo. Predvsem slednja je tista, ki te poganja naprej. A je res, da če gojiš željo po lagodnem življenju, najbrž nisi na pravem mestu. Vse je odvisno od ciljev, zahtev, pričakovanj itn. Verjamem, da danes ni nikjer več gotove finančne varnosti in stvari se tako hitro spreminjajo, da danes službo imaš, jutri več ne. Upam, da živimo v času, v katerem se bo rodilo veliko novih služb, ki jih bomo ustvarili mi sami, kot družba in posamezniki. Naša naloga je, da sprejmemo vsakogar prav takšnega, kot je, če le pokaže in dokaže kakovost vizij. V Sloveniji, vsaj zdi se mi tako, strokovnjake in vse uspešne ter drugačne odrivamo. Dokaz so zlasti znanstveniki, ki jih svet časti, doma pa jih skoraj ne poznamo. Tudi zgodba glasbenikov, denimo Irene Grafenauer, je takšna. Včasih si mislim, da smo pač samo premajhni in da se nekje mora poznati “Kralj na Betajnovi”.

Svoje sidro si spustil v New Yorku, ki danes velja za nekakšno kotlovnico jazza. Je to obilje vsega, ki je prisotno tam, zaslužno tudi za različne (življenjske) nazore? Predvidevam, da so ti glasbeniku, ki se obrača k svobodnejšim glasbenim oblikam, nujno potrebni.

New York že dolgo, in tako je tudi danes, velja za center umetnosti. Ne le glasbe, temveč skoraj vseh njenih oblik. Seveda moramo vedeti, da tudi New York ne bi bil, kar je, če ne bi bilo toliko ostalih mest, prestolnic in vplivov z vseh koncev sveta ter seveda ljudi. Zakaj? Predvsem zato, ker tu živi mnogo tistih, ki iščejo sebe skozi umetnost in napajajo/napajamo drug drugega, da je povsem logično, da se največ zgodi prav tu. Za jazzista oz. improvizatorja je skoraj ves čas poskrbljeno, kar pomeni, da lahko vsak dan sliši najboljše glasbenike, a tudi tiste v vzponu in vse ostale. Govorim o približno petnajst do tridesetih koncertih dnevno. Ljudje se ukvarjajo z jazzom, živijo v mestu, so na turneji ali pač samo pridejo za mesec, dva, tri. Živeti tu je prednost, a zna biti breme. Prihajajo krize in misliš, da ne zmoreš. Vsak dan slišiš toliko dobrih glasbenikov … Vzpone in padce spoznaš šele po več letih, tudi sam sem jih imel, vendar zdaj razumem, da sem se uštel. Če si pripravljen, te mesto, kakršno je New York, odpre. Ni pa za vsakogar.

Danes se mnogi jazzovski glasbeniki prej kot h klasičnim oblikam obračajo k improvizaciji, marsikdaj pa se ne zavedajo, da drugo brez prvega ne gre. Vsaj če želijo s svojo ustvarjalnostjo ne le premikati meje, temveč imeti težo. Pri tebi tako občinstvo kot stroka cenijo tehnično obvladljivost in poznavanje tradicije, a tudi težnjo po improvizaciji. Kako najti ravnovesje med enim in drugim?

V jazzu je šlo vedno v prvi vrsti za improvizacijo in upam, da še gre. A seveda, da lahko improviziraš, se moraš naučiti tudi marsikaj drugega. Je tako, kot bi dobre kuharje sodili le po eni jedi, medtem ko bi jim priprava česarkoli drugega predstavljala težavo. Jazzisti so vedno iskali nove harmonske postope in se ozirali za zahtevnejšimi ritmičnimi podlagami, ki so jih našli v klasični glasbi ter komponistih, ki so ure in ure sedeli za klavirjem ter iskali “tisti” zvok. Charlie Parker in njegova ljubezen do klasične glasbe, še posebno do Igorja Stravinskega, je le ena od mnogih. Prepričan sem, da eno brez drugega, sploh danes, ne gre. Glasba ne čaka. Gre naprej in tudi mi lahko samo opazujemo, kako se razvija. Kdor se resno poglobi vanjo, vadi, piše in jo izvaja, jo tudi spreminja. A se tega ne zavedamo. Ne verjamem v instant, na hitro pripravljene stvari. Izjava Milesa Davisa, da preden zveniš kot original, moraš prekleto dolgo časa zveneti kot nekdo drug, se mi zdi zelo na mestu. Učiti se od velikanov, ki so ustvarjali pred nami, poslušati čim več kakovostne glasbe, ki ima substanco in skrito znanje, hkrati pa je spontana in čustvena. Moj čas šele prihaja in vedno bo tako …

Kaj je tisto, kar te je kot nadvse uspešnega glasbenika, ki mnogo prispeva k promociji Slovenije v svetu, oblikovalo?

V prvi vrsti to, da sem se v nekem trenutku odločil, da bom jazzovski glasbenik. Najbrž gre za tisti trenutek, ko sem se pričel zavedati, koliko dela me čaka in kako to glasbo ter način življenja ljubim. Z rezultati se nisem obremenjeval, vsaj na začetku ne. Dober prijatelj, odličen glasbenik in neverjeten človek Howard Curtis mi je na vprašanje, kdo je njegov najljubši umetnik, odgovoril: »Tisti, ki se je odločil biti umetnik in to prakticira.« S tem je povedal vse. S svojo odločitvijo prevzameš veliko odgovornost, naj se sliši še tako banalno in izrabljeno. Pri meni je bilo poleg nje močno tudi to, da družina nikoli ni podvomila vame, oziroma, morda so podvomili, a tega niso pokazali. Prej nasprotno, podprli so me, čeprav vem, da včasih s težkim srcem. Seveda so tu še vsi glasbeniki in ljudje, s katerimi sem kadarkoli delil glasbeno izkušnjo na odru, pod odrom, s pogovori, razmišljanju, izmenjavo idej, drugačnosti … Na koncu koncev mora imeti človek žilico za to, da se emocionalno razgali pred ljudmi, kar je lahko tudi naporno. Malo moraš biti “ku-ku”. (smeh)

Na festivalu Nov Jazz Fokus v Cankarjevem domu boš v pričetku novembra predstavil album, ki je plod desetletnega ustvarjanja in prijateljevanja s trobentačem Danielom Nösigom. Kar dolga doba, v kateri se je vajina glasba zagotovo neštetokrat preobrazila. Sta imela že od vsega začetka izbrano zasedbo spremljevalnih glasbenikov ali so ti k projektu pristopali postopoma?

Z Danielom sva se spoznala jeseni leta 2001 v Haagu na Nizozemskem. Bil sem študent na izmenjavi, on pa je svoj študij zaključeval. Nekajkrat sva igrala, a ne prav dostikrat. Nadaljeval sem v Bostonu, se vrnil in deloval v tem delu Evrope, nakar sva z enim mojih najtesnejših glasbenih kolegov in enim najboljših prijateljev Robertom Jukičem naredila skupno zasedbo ter turnejo, pravzaprav dve. Daniel je bil najina skupna izbira za trobentača. Kasneje sva skupaj igrala na neštetih turnejah, snemanjih, koncertih in leta 2012 se je resno pričel postavljati kvintet. Končno smo posneli tudi album, in sicer v živo na avstrijskem jazz festivalu Steyr ter ga izdali za prav tako avstrijsko založbo Alessa Records. Z zasedbo (Tzumo Arpad, Josh Ginsburg, Greg Hutchinson), s katero bova nastopila v Cankarjevem domu 8. novembra, igrava dve leti, pred tem pa se je kar nekaj glasbenikov zamenjalo. Postava se je izoblikovala počasi, skozi leta, in brez pritiska. Vse se je razjasnilo samo od sebe, brez obremenjevanj glede pričakovanj. Prav zato še bolj verjamem vase in v to, kar delam. Kam naprej. Na mnoge stvari nimamo vpliva, a menimo, da moramo vplivati, kar nas upočasnjuje in vrže iz naravne kreativnosti.

Kako pomemben je zate oseben odnos do glasbenikov, s katerimi sodeluješ? Mar poznavanje na osebni ravni doprinese h glasbenemu muziciranju ali odvzame, ker morda postanete preveč predvidljivi?

Zanimivo. Z Danijelom nisva prijatelja, ki bi si pisala ali se klicala. Slišiva se, ko je to potrebno zaradi nastopa ali usklajevanja terminov. A med nama vlada veliko spoštovanje, kar je v takšnem odnosu odločilnega pomena. Pravzaprav najbrž kar v vsakem odnosu. Spoštovanje. Ne, da si laskamo in si govorimo, kako dobri smo, uspešni, temveč tisto osnovno sprejemanje. V glasbi je to seveda podkrepljeno še s tem, da ti oseba ustreza v glasbenem smislu in način, kako se dopolnjujeta. Pred kratkim se mi je zgodilo nekaj, kar si nisem mislil. Želel sem igrati z glasbenikom, ki mi ni bil stilsko tako zelo všeč, a sem ga spoštoval. In ko sva se dobila ter zaigrala, se je rodila kemija, ki je nisva mogla zanikati, zato je negujeva še naprej. Mogoče je včasih čustvena distanca potrebna, da bi se lahko zbližali na neki drugi ravni …

Nina Novak

nova_frekvenca_10-2017

Želite prejeti Jazzopis? Pišite nam in poslali vam ga bomo. POŠTA

 

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice