O glasbi s poslanstvom.
6. november 2018

Just Friends Quartet: sitting in the shade

Igrivo, živo, pretočno, čvrsto in občuteno!

 

Klopotec, 2018

Že samo ime zasedbe, zaradi katere se nam v misli prikrade istoimenski jazzovski standard Johna Klemmerja iz leta 1931, Just Friends, odlično povzame za kakšno glasbo gre na albumu sitting in the shade – za glasbo prijateljstva, za glasbo, v kateri ni pomembno ne kdo ne kaj, temveč izključno veselje do muziciranje samega. Saksofonist Bojan Volk, pianist Marko Petrušič, kontrabasist Nikola Matošič in bobnar Uroš Nemanič so v tej postavi pričeli stalno igrati kot hišna zasedba divaškega kluba Jazz Hram. Poleg ljubezni do tradicionalnih oblik klasičnega jazza petdesetih let minulega stoletja jih namreč druži tudi očaranost in začaranost nad mojstrom, kakršen je Sonny Rollins, čigar kompozicije pogosto oživljajo na koncertih in jih dopolnjujejo z nekoliko modernejšim izrazom Johna Coltranea ter še koga, vendar ne enega ne drugega ne zasledimo na tem prvencu, o katerem teče beseda.

Sta pa svoje mesto zato našli Angel Eyes Matta Dennisa, intimni dvogovor saksofona in kontrabasa, ki mu je uspelo izogniti se običajni melanholiji in skladbo oviti v upov polnejše tone. Z izjemo te in Recorda me Joea Hendersona so vse druge avtorske, nastale izpod peresa Marka Petrušiča. A to nikakor ne pomeni, da slednji ugrablja prostor zase, saj imajo glasbeniki medsebojno povsem enakopravne vloge, pri čemer je pričakovati, da se bosta kot solista najpogosteje pojavila prav Petrušič in Volk. Matošič in Nemanič zato dajeta kompaktno ritmično osnovo brez katere ni pravega jazza, česar se glasbeniki očitno prav dobro zavedajo, saj že v uvodni Hot sun prav ritem drži tako pomembni groove, ki ob zlitju vseh sodelujočih instrumentov poskrbi za vročico jazzovskega obraza, ki pri nas vse prevečkrat ostaja zapostavljen nekje na obrobju. Podobno je z El amor antiguo, medtem ko je Ballad of the lost treasture baladnejšega značaja, na kar napeljuje že sam naslov. Najzanimivejša pri vsem naštetem je pravzaprav prav ta dvojnost, izražena v skladbah. Kajti, čeprav govorimo v večini primerov o avtorskem repertoarju, bi skladbe zlahka zamenjali s standardi iz klasične jazzovske pesmarice, kar pa v našem okolju pogosto velja za (veliko) slabost.

V resnici gre za kompliment, saj zvočna podoba albuma deluje celovito, instrumenti se prepletajo in tvorijo trdno jedro, iz katerega izstopajo posamične solistične melodične linije. Temu gre zasluge v prvi vrsti pripisati veselju, ki veje iz vsakega tona. Tona, zaigranega z ljubeznijo. Do jazza, do instrumenta, do glasbe, do lepote življenja. A včasih se zazdi, da živimo v časih, ko se mnogi sramujejo igrati glasbo le iz ljubezni do nje, ker ta posledično zveni prespevno, pretirano preprosto in prelepo. A ne tudi Bojan Volk, Marko Petrušič, Nikola Matošič in Uroš Nemanič. Kajti iz njihove igre je čutiti tesno vez s svetom, koder jazz izvira in prostorom, kjer je dovolj le prisluhniti in se prepustiti zapeljivosti melodij. Dovolj samo čutiti.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice