O glasbi s poslanstvom.
27. februar 2018

Kristina Oberžan: my heart knew

Eden tistih izdelkov, ki nam lahko dajo precej, če mu le znamo prisluhniti, vendar tega od nas nikakor ne zahtevajo.

 

Kolibri Music, 2016

Belokranjska glasbenica Kristina Oberžan je pred dobrim desetletjem predstavila prvenec Kakor lep roman, s katerim se je poklonila slovenski popevki. Na istoimenskem festivalu je sicer nastopila dvakrat in še enkrat na EMI, vendar navkljub temu, da slovi kot pevka jazzovske glasbe, splošnemu poslušalstvu ostaja manj znana. Razlog temu gre najbrž iskati tudi v večletni odsotnosti, saj se je po študiju petja pri Nadi Žgur odpravila na Berklee v Boston, kjer je diplomirala in kasneje magistrirala v Gradcu. Leta 2005 se je uvrstila v finale mednarodnega tekmovanja jazz pevcev v Bruslju, po končanem šolanju pa je poučevala, sprva v Ljubljani, kasneje v Londonu, kjer je preživela kar pet let. In tu je nastal tudi njen drugi album my heart knew, v celoti odpet v angleščini z izjemo sklepne Ljubi me. Nanj je povečini uvrstila avtorski repertoar, vodstvo glasbenikov (Jure Rozman, Rok Lopatič, Robert Pikl, Klemen Smolej, Martin Štibernik, Adam Klemm, Tomaž Gajšt in Matevž Hamo Šalehar) pa je prevzel Anže Langus Petrović, sočasno avtor dveh skladb.

Če bi bilo pričakovati, da bo album prinašal avtorski repertoar, osnovan izključno na jazzovski tradiciji, je Kristina s svojo vsestranskostjo vsaj v tem primeru posegla za drugimi žanri. Da bi kakovostno in v očeh mnogih nekoliko zahtevnejšo glasbo približala manj veščim poslušanja, se je ozrla po countryju, bluesu in gospel glasbi ter vanje vtkala jazzovske elemente, med drugim tudi prosto vokalno improviziranje v uvodni Sweet Home. A skladbe kljub temu zvenijo mehko, kajti vzporednice bi najprej lahko našli v pop glasbi, nekoliko ozirajoč se po preteklih desetletjih. Kristina tako budi nostalgična občutja, na kar še posebno opozorijo polne, a neizstopajoče instrumentalne spremljave, kjer v prvi plan preideta denimo le saksofonski in trobentni vložek. Sicer instrumentalna osnova poudari vzdušje ter pevki omogoči vokalno izraznost, ki je jasna, čista, a tudi resna in zrela. Lepe melodije so še ena odlika tako imenovane stare glasbe polpretekle zgodovine, kamor bi zlahka prišteli Come Soon ali Alone Together, Apart, medtem ko se The Best That We Can Be zazira v soul. Izognila se ni niti duetu s Hamom v Lost In Time, medtem ko velik poudarek daje ne le spremljevalnim vokalnim vložkom, temveč polnim osrednjim vokalnim linijam, ki na trenutke povzamejo bogatost gospela. Že uvodna Sweet Home – zanimivo, da že sam naslov nosi vzporednice z gospelom – se zaključi z njimi, prav tako Simple. Vtem Ljubi me, oziroma njena angleška različica Love Me, s svojim baladnim značajem spomni na Nino Badrić v drugi polovici devetdesetih let, ko je na album Personality uvrstila pesem Ostani malce sorodnega, melanholičnega značaja, četudi je Kristinina skladba manj zazrta v pop.

Gre za glasbenico, ki vokalno izredno široka, zato so takšne tudi njene interpretacije. Vedno prilagojene žanru in sporočilu posamezne skladbe, obenem pa ves čas ostajajo zveste njenem prepoznavnem slogu. my heart knew je tako odlično sredstvo, da po njem posežemo, če nas ustaljeni tokovi popularne glasbe le praznijo in dušijo, medtem ko jazzovska poslušanja, vsaj za zdaj, ostajajo prezahtevna. Kajti ta album je poln in razgiban, dodelan ter dovršen, četudi sočasno omogoča lahkotno poslušanje, ki je lahko namenjeno tudi le ozadju.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice