O glasbi s poslanstvom.
21. marec 2017
kukushai_fruitile

Kukushai: Fruitile

Dinamična skupinska igra, za katero nikoli ne moremo natanko predvideti, kam nas bo pripeljala.

 

Samozaložba, 2017

Če se pianist Rok Zalokar s svojo matično zasedbo Rok Zalokar trio pri svojem ustvarjanju ozira po minimalizmu severnih dežel Evrope in vanj vnaša elektronske vložke, da bi na ta način izrazil kar najširšo paleto čustvenih vzdušij, a vendar ostal znotraj melodičnih glasbenih okvirov, se s študijsko postavo Kukushai podaja v nekonvencionalne kompozicijske prostore. Trio, ki ga poleg Roka Zalokarja sestavljata še Eva Poženel (klasično in moderno petje) ter Sun Mi Hong (bobni), je s svojim drugim izdelkom, naslovljenim Fruitile, znova posegel tako po jazzovski glasbi kot popu, punku in predvsem eksperimentih ter jih vse združil v samosvojo celoto. Vendar, čeprav Fruitile bolj okrnjen od predhodnika Kukushai, nakazuje, da se je zasedba v času delovanja razvila in premaknila v nove sfere. Govorimo pravzaprav le o treh kompozicijah, ki jim osnovo postavljajo ritmične sheme, medtem ko klavir v glasbo vnaša barvo in vokal prevzame pripovedovanje, še pogosteje izpovedovanje, pri čemer glasba ostaja izredno živa in odprta.

Her Mountain daje jasno slutiti, da trio ostaja znotraj izrazito melodičnih linij, ki jih še vedno dopolnjuje z nenavadnimi harmonskimi in ritmičnimi teksturami, s katerimi ohranja svobodnost improviziranega izražanja. To pa prinese več obratov; nekateri med njimi segajo po t.i. praznini, znotraj katere poudarijo izraz posameznega instrumenta ali sporočila, medtem ko se drugi gostijo v bogate zvočne zgodbe. Omenjena kompozicija se rodi postopoma in se v nadaljevanju razraste, da bi jo zvočno obarvale stalne klavirske pasaže in bi osrednjo govorico prevzel preplet več vokalnih linij, kar je tudi ena od bistvenih novosti te v Rotterdamu delujoče zasedbe. Drzne linije, nadrealistična doživetja konfuznega sodobnega sveta, iskanje lastne identitete v vsiljenem šablonskem načinu življenja in poseganje po alternativnih žanrih se izražajo skozi ekspresivno Runagain, ki predstavlja še najmočnejšo vez s predhodnim delom zasedbe, medtem ko Own Pace morda malce spomni na delo Rokovega tria, vendar obe zasedbi seveda drugači že sam vokal. Ob koncu pride do izraza večplastnost vokalnih linij, ki celoten izraz naredijo še močnejšo in drznejšo.

Kukushai tako ohranja lastno govorico, pri kateri so zvočne tvorbe pomembnejše od posameznih solističnih vložkov, saj teh v kompozicijah ne gre zaslediti, so pa zato prisotni mostovi, ki povezujejo večdelnost in poudarjajo vokalno izraznost. Sicer v količinsko okrnjeni izvedbi, a z izredno široko paleto glasbenih vplivov in elementov, terjajo poslušalstvo k večni pripravljenosti na pričakovanja. In ta glasbo delajo živo, slikovito in spreminjajočo, kot je spremenljivo tudi življenje samo.

Nina Novak

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice