O glasbi s poslanstvom.
7. marec 2017
le_trio_joubran_marc_ginot

Le Trio Joubran (fotografija: Marc Ginot)

Glasba izredno močne sporočilnosti in bogatih linij, a vendar blagega dotika.

 

27. februar 2017 / Linhartova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana

Na svetu gotovo ni lepšega ambasadorja miru, kot je glasba. Ta namreč v vsakem trenutku in pri vseh ljudeh zlahka zaigra na strune srca. In kadar njegovi posredniki, glasbeniki torej, prihajajo iz dela sveta, kjer že leta, desetletja, vlada vojna, je sporočilo toliko močnejše. Tako so željo po medsebojnem razumevanju in, predvsem, človeškosti v Linhartovo dvorano Cankarjevega doma v okviru abonmaja Glasbe sveta ponesli bratje Samir, Wissam in Adnan Joubran, ki so se v okviru promocije albuma AsFậr pomudili tudi v Ljubljani. Le Trio Joubran, kot so se bratje poimenovali, je pospremil tolkalec Youssef Hbeisch in na ta način zvok, ki se je prepletel skozi tri ude oz. arabske lutnje (ki jih je izdelal kar Adnan sam), poglobil ter dopolnil.

Ambasadorji palestinske kulture so občinstvo odpeljali v svet arabske glasbe, ki so jo pospremili s Samirjevim vokalnim prispevkom v eni od tradicionalnih tamkajšnjih skladb. Sicer večina kompozicij črpa v avtorskem ustvarjanju, ki pa ga nadgrajujejo z improvizacijskimi vložki. Koncert je prehajal iz intimnih solističnih pasaž v skupinsko muziciranje treh arabskih lutenj in prav slednji so najbolje prikazali, kako pomembno vlogo imajo v tamkajšnji kulturi družina, družba, skupnost. Lahko bi dejali, da se je isto odrazilo skozi skladbo, kjer so na enem samem instrumentu prepletli glasbeni prispevek vseh treh. Večini kompozicijam je sicer sorodna forma, saj so bili pričetki izredno tihi in minimalistični, običajno solistični izraz enega od njih, nakar je osrednjo vlogo prevzel drugi, tudi tretji, da bi se v nadaljevanju glasbena igra nadgradila v muziciranje vseh hkrati, ki bi se s pomočjo tolkalca jakostno precej razraslo in nazadnje umolknilo.

Pomemben prispevek k vzdušju koncerta, ki ga lahko v prvi vrsti že zaradi samih instrumentov označimo kot naravnega, je gotovo dala tudi scenska postavitev, pri čemer je bilo v ozadju vsakega od glasbenikov postavljeno okno. Skupaj z efekti (posledica luči) je bilo mogoče v njih uzreti odsev glasbenikov, kar je dajalo vtis intimnosti, tudi skrivnostnosti. Zdelo se je namreč, kot da imamo priložnost pokukati skozi okno v dnevno sobo, kjer nekdo igra na neznani strunski instrument. A če je podoba ostajala zastrta, nam je bilo glasbo dano slišati. S tem je nikoli povsem dojemljiva, a zato toliko bolj ljuba orientalska glasba, dobila prizvok mističnosti, ki se je na trenutke skrila za podobo lubja, kot bi si lahko razlagali skrite sence znotraj okenskih okvirjev. In tako kot je dojemanje ostalo svobodno ter prepuščeno vsakemu posamezniku, je tudi glasba postajala vse bolj plod domišljije vsakega poslušalca. Bistvo tovrstnih koncertov se pravzaprav tudi skriva v tem “nekaj več”, ki je nadvse težko opisljiv, a zato zaziba v sanjavost privlačnega, neznanega sveta in širi obzorja. Tako znotraj kot zunaj nas.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice