O glasbi s poslanstvom.
2. oktober 2018

Livio Minafra (fotografija: Valentina Pavone)

Močna intimistična klavirska impresija.

 

11. september 2018 / Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

Abonmajski cikel Cankarjevi torki v tej sezoni delno poteka pod imenom The Stone Series, katere kurator je John Zorn, ki se je v letošnjem letu s svojim newyorškim klubom preselil na novo lokacijo, obenem pa svojo mrežo razširil na različna koncertna prizorišča po Evropi. Del tega je tudi Klub Cankarjevega doma v Ljubljani, ki je tokrat mimo omenjenega cikla gostil italijanskega pianista Livia Minafro. Ta je Ljubljano v preteklosti že obiskal, a pred več leti, v obdobju, ko je veljal za enega najimpresivnejših pianistov iz sredozemskega okolja. Gre za glasbenika, ki je v letih 2005, 2008 in 2011 prejel pomembno italijansko nagrado Top Jazz in ki sodeluje z različnimi glasbeniki ter zasedbami, ob tem pa vodi še lasten Livio Minafra 4tet, vendar je kljub temu najbolj predan solističnim recitalom, v prav takšni obliki pa ga je imelo priložnost slišati tudi ljubljansko občinstvo.

Koncert, ki je potekal v enem samem delu, je zaokrožil raznolikost njegovih zanimanj, ki segajo vse od raziskovanja balkanske glasbe in uporabe prepariranega klavirja do oziranja po tradiciji (in iskanju navdiha v prav tej) Rusije. Preprosto: zanj je glasba potovanje. Potovanje praspomina, univerzalne resnice in čustev. Kajti po klavirski tipkovnici se sprehaja z nežnimi, milimi pasažami, ki na trenutke spomnijo na Omarja Soso v solistični izvedbi, a jih italijanski pianist kaj kmalu zatem razvije v odločne, udarne teme, ki pa kljub vsemu ostajajo strogo melodične. Slednje kar najbolje izraža, da gre za glasbenika, ki svojega instrumenta ne dojema kot podaljšek lastnega telesa ali del sebe, temveč kot enakovrednega partnerja, pri čemer se vseskozi zaveda, da sta za pristno izraznost potrebna oba. Prav zato navkljub temu, da je na odru sameval, nikakor ni dajal vtisa, da je sam, kar gre morebiti tudi za posledico dejstva, da pianistični zvok podpira s svojim vokalom. A ne s petjem kot takim, temveč z mrmranjem, s katerim dopolni zvočno sliko in jo tudi nadgradi, ali z žvižganjem, s pomočjo katerega najpogosteje podvoji osnovno temo. Tudi uporaba prepariranega klavirja na nek način razširi zasedbo, saj tako instrument s tipkami dobi družbo strun, hreščanja in še česa.

Vse našteto kar najbolje obogati orkester posameznikov iz občinstva, ki na umetnikov nagovor s ključi ustvarijo zvočno zaveso, s katero poustvarijo rahel prš dežja. Z nekaj sugestijami glede intenzivnosti in jakosti ter klavirsko melodiko se tako rodi skladba, polna mimobežnih glasbenih utrinkov, katerim je vredno prisluhniti. A ne le tem, ki prihajajo iz (od) nas, marveč tudi tistim, ki že živijo sami zase. V glasbi, slehernemu tonu, prostoru, v katerem se nahajamo. Ali človeku, ki nam sedi naproti. In prav zato je glasba Livia Minafre glasba pristnosti, glasba vseh nas.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr.; Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice