O glasbi s poslanstvom.
30. oktober 2018

Maja Posavec: Kada ne bih imala strah

Močna intimno-lirična izpoved, odmevajoča v nežni psihedeliji.

 

Aquarius Records, 2018

Najbrž bo vsak poslušalec, ki vsaj bežno spremlja hrvaško glasbeno sceno ob imenu Maja Posavec nemudoma pomislil na skupino Detour, s katero je z nekaj premori sodelovala celo desetletje in postala kar njen sinonim, zato tej ne bo najlažje nadaljevati brez nje, oziroma, težko bo z novo pevko zadržala občinstvo, ki ga je pridobila z dosedanjim delom. Pri nas to kar najbolje odraža skupina Tabu, ki se je z odhodom Nine Vodopivec popolnoma preobrazila in krenila v druge smeri, s katerimi se prvotni poslušalci niso najbolje poistovetili. Vendar Maja Posavec z iskanjem lastnega izraza nima težav. Lahko bi zaključili, da uvodna skladba Mediteranska predstavlja most med radiofoničnim akustično-električnim zvokom dosedanje skupine in intimnejšimi baladami, ki se z nizanjem posamičnih skladb na albumu Kada ne bih imala strah vse močneje zazirajo v šanson, čeprav jih krovno še vedno uvrščamo predvsem v sfero pop glasbe. A je čutiti razliko. V skupini Detour so bile v ospredju melodičnost, veselost in živost, medtem ko se Maja Posavec, vsaj tako se zdi, s solistično kariero močneje opira na umetniški izraz.

O tem pričajo skrbno izbrane in decentne instrumentalne spremljave, pogosto izhajajoče iz lastnega spremljanja izključno avtorskih skladb – izjema je le že omenjena Mediteranska, pri kateri se je oprla na besedilo Enesa Kiševića – s kitaro, pri čemer še posebno pomemben doprinos dajo violinski in pianistični vložki. Slednji, klavir namreč, dominira v Tiho, kjer se prepletata le Majin vokal in klavir Karla Hubaka, ki poskrbi za nekaj obratov in resnično le podpre interpretacijo besedila, kot je značilno za šanson, čigar vzdušje je še kako vpeto v omenjeno skladbo, zaradi česar si jo zlahka zamišljamo na katerem od festivalov. Na drugi strani violine poskrbijo za kanec svetovnega pridiha, kot je to denimo izraziteje storil Gibonni na albumu Mirakul v letu 2001. Dok držiš me za ruku prikliče v spomin prav ta projekt, medtem ko so violine vpete še v Bog svemir, uglasbljeno zgodbo o iskanju ljubezni, umeščanju sebe samih v svet in spoznavanju sebe. Skladba bi bila zlahka del gledališke predstave, medtem ko Nećemo se naći vsebuje, še posebno na začetku, kabaretne zametke. Nasprotje tem predstavlja močan kantavtorski pečat v skladbah Kada ne bi imao strah, Između nas je šum in še posebno My song, saj v njih prevladujeta določena mera spontanosti in svobodnosti, odraženi skozi nadvse okrnjene produkcijske vložke, kar omogoča osredotočenost na samo emocijo, tudi besedilo.

In prav ta umeščajo prvenec Kada ne bi bih imala strah med intimno liriko, ki se dotika medsebojnih odnosov in naše vloge v svetu (»Kada ne bi imao strah, bio bi jak / Kada ne bi imao strah, bio bi tu / Ti lomiš se, sve ti je nejasno«, Kada ne bi imao strah, ali denimo »Budi jak, ne daj se, ne daj da te povrijede / Bori se, izdigni se, budi glasan, budi jak, ti si div, snažni lav / Ti si kralj, ti možeš sve«, Budi jak), ki pa ob takšni glasbeni spremljavi niso nujno povezane s trenutkom nastanka albuma, čeprav ta zveni sodobno. A najbrž žal ne dovolj, da bi s celotnim izdelkom prepričal hitro konzumirajoče občinstvo, ki se zadovolji s pop kulturo, na Hrvaškem v marsikaterem primeru tisto na precej visoki ravni, a še vedno le pop kulturo. Maja Posavec je s tem izdelkom prestopila v polje umetnosti, zato bo s svojim delom zelo verjetno v tem trenutku manj razumljena, a prav iz tega razloga z njim še vedno živa tudi čez deset, dvajset, trideset let. Kajti vprašanja človeštva bodo še vedno enaka, Majine interpretacije pa so obenem prav tako ravno prav odprte, da bodo z dosedanjimi in bodočimi odrskimi izkušnjami, najsi bo tistimi v gledališču najsi bo na koncertnih odrih, obrodile s suverenostjo, ki ji ter ji bo dopuščala biti, kar čuti in živi. Prav zaradi teh lastnosti je postala ženski glas trubadurjev enaindvajsetega stoletja.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice