O glasbi s poslanstvom.
22. november 2016
marina_martensson_kulturno_zavod_zlata_struna

Marina Martensson (fotografija: Kulturni zavod Zlata struna)

Močan in izrazen večer, ki je prepletel uspešnice vseh časov z avtorskimi izpovedmi.

 

9. 11. 2016, Kavarna Slamič, Ljubljana

V Kavarni Slamič, ki vsako sredo zvečer ohranja dušo kavarniškega glasbenega dogajanja, za katerega se vse bolj zdi, da je že davno ugasnila, je nastopila švedska kantavtorica slovenskih korenin Marina Martensson, ki si je tri leta nazaj svoje domovanje zgradila v Izoli. V družbi kitare, za katero je poprijela večkrat, in kitarista Mihe Koretiča, basista Mihe Korena ter bobnarja Davida Morgana je predstavila tako avtorske skladbe kot pokazala veščino poustvarjanja uspešnic, ki jih sicer poznamo v izvedbi Adele, Bilie Holiday, Beyonce, skupine Queen ter drugih. In čeprav je bila pri tem izrazno močna, pogosto tudi drugačna in izvirna, se je v nekem momentu zazdelo, da se bo večer morda preobrazil v le še en “cover” koncert, ki bo sicer povsem korekten, morebiti celo dober, a vendar povprečen. Na srečo je ravno takrat sledil premor, nudeč priložnost, da se v drugem delu večera v glasbo poda mnogo globlje, kar se je tudi prigodilo.

Pozornost so nedvomno v največji meri pritegnile njene vokalne sposobnosti, ki jo ločujejo od slovenskih kantavtorjev, katerih glavno vodilo je pogostoma problematiziranje in moraliziranje. Za razliko od njih se Marina opira na svoja čustva in izkušnje, kar jo približuje glasbenicam, kakršni sta denimo že omenjena Adele ali, morda celo bolj, Birdy. Odličnih ne le vokalnih, temveč tudi artikulacijskih sposobnosti, s katerimi je obdarjena, pravzaprav niti ne potrebuje pretiranega glasbenega instrumentalnega dogajanja, ki bi se pletlo v ozadju, česar se očitno zaveda, saj z njim niti ni postregla. Solistični vložki so bili odmerjeni strogo, kot je že sama zasedba precej okrnjena, in v njih ni bilo pretirane muzikaličnosti, so pa poskrbeli za atmosferično vzdušje, kar še posebno velja za Miho Koretiča. Glasbeni krog so nekajkrat prekinili tudi z dvoigro basa in vokala oz. basa in kitare, prav tako z izvedbo tradicionalne švedske skladbe, čeprav je bilo posebno melodiko, tako značilno za skandinavske dežele, mestoma zaznati skozi celoten večer.

A vendar bistvo Marininega najsi bo ustvarjanja ali poustvarjanja predstavljajo trenutki, v katerih se na odru znajde sama, poprime za kitaro in zapoje. Takrat je najmočnejša, najizrazitejša in najiskrenejša. Je kantavtorica in njen stik s samo skladbo je v teh trenutkih najpristnejši, kar se bržkone odraža na občinstvu, saj je tudi vez med njo kot izvajalko in poslušalci tedaj najtesnejša. A vendar zaradi izredne žanrske razpršenosti na trenutke daje vtis, da se še ni povsem našla. Iz tega razloga bi morda veljalo razmisliti o večji vključenosti solističnih skladb v repertoar, kot tudi o avtorskih skladbah, ki gotovo niso nastajale samo v najstniških letih, kot se je sodeč po komentarjih nje same morda zdelo tokrat, kajti takrat bi njena moč, ženska moč, še narasla.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice