O glasbi s poslanstvom.
25. april 2017

Marko Tolja & Jazz Orkestar HRTa: Stavi pravu stvar

Uspešnice zadnjih štiridesetih let v ravno pravšnji preobleki, da se bodo usedle v srce pripadnikom vseh generacij.

 

Aquarius Records, 2017

Reški pevec Marko Tolja se je že od samih začetkov svoje glasbene kariere rad oziral po starih časih in ohranjal tendenco do nostalgije, zaradi česar ga gre gotovo primerjati z Michaelom Bublétom, ki briše meje med jazzom in popom. Tudi zato ne čudi, da je Tolja novi album posnel z Jazz Orkestrom HRTa, ki je v tem primeru muziciral pod dirigentsko palico Andreasa Marinelle. Slednji je prav tako prispeval več aranžmajev, pri čemer so se mu pridružili še Joe Kaplowitz, Zvjezdan Ružić in Miron Hauser. Stavi pravu stvar, kot so poimenovali projekt, posega po časovno širokem prostoru hrvaških uspešnic in v središče postavlja skladbe same. Ker pa te prav vsakdo nadvse dobro pozna, se bo poslušalec gotovo ustavil ob elementih, ki so lastni le velikim zasedbam, kakršna je big band, pa čeprav bi zajeti repertoar tako z avtorskega kot izvajalskega stališča stežka umestili v žanr visokega jazza. Vendar ta vseskozi sledi swingovskim maniram, čeprav povečini ostaja v okvirih zgoščene orkestrske spremljave zabavne glasbe, ki jo najpogosteje srečamo na različnih festivalih ali izborih za popevke.

Potovanje se tako prične z Oliverjem Dragojevićem, ki je leta 1979 na festivalu Beogradsko proleće izvedel znamenito skladbo Nocturno Zdenka Runjića in Jakše Fiamenga, kar je tudi edini ostanek glasbenih slik, ki posežejo po bogato aranžirani orkestrski glasbi, katero so pisali skladatelji resne in jazzovske glasbe ter pesniki. Čeprav omenjena skladba ni tudi najstarejša, so vse ostale nastale v obdobju vključenja na elektriko in pojavu rocka, s pomočjo katerega sta izvajalsko dovršenost in eleganco zamenjala avtorski izraz ter uporništvo glasbenikov samih. Tjakaj segajo Bitanga i princeza (Bijelo dugme), Teške boje (Goran Bare & Majke) ali Stavu pravu stvar (Aerodrom). Ugasi me (Parni valjak) predstavlja mehki prehod z rocka k popu, ki je dokončno zavladal na prelomu tisočletja in navkljub dandanašnji večžanrskosti še vedno prednjači pred ostalimi. Težko bi torej izpustili Nove fosile (Sanjaj me) ali Tonija Cetinskega (Blago onom tko te ima), pa tudi Putujem Olje Dešića, skladbe, ki se je zvrstila že na Markovem prvencu Stare dobre stvari iz leta 2007. Podpora reškim glasbenikom se kaže v skladbi Budi moja voda Damira Urbana. Prav ta naredi največji preskok v primerjavi z izvirno različico, in na ta način osnovni namen tega projekta naredi otipljiv. Namreč, če je Damir Urban s svojo izvedbo dosegel kroge, ki posegajo po rocku in sebe zlahka ugledajo v njegovi samosvoji interpretaciji, je Marko Tolja poskrbel, da ta izjemna skladba, ki nadvse poetično ubeseduje ljubezen in še toliko bolj eksistencialna vprašanja bivanja samega, pride do mnogo širšega poslušalstva, saj šele v tem odličnem aranžmaju, katerega avtor je Zvjezdan Ružić, prideta do izraza njeni osnovni karakteristiki: izrazno besedilo in nežna melodika, ki ju Tolja s svojo mehko barvo glasu in prožnostjo vokala še dodatno poudari.

Iz vsega naštetega tako sledi, da je vloga tega projekta celo prej kot glasbena sociološka, kajti Stavi pravu stvar bi lahko marsikaterega nezahtevnega poslušalca povedla nekaj stopnic višje in ga približala zahtevnejšim glasbenim oblikam, kakršen je jazz, v čigar službi popularizacije je projekt, o katerem teče beseda. Instrumentalna podpora je namreč dodelana in bogata, vendar aranžmaji kljub temu sedijo predvsem zakonitostim popularne glasbe. Tudi zato so solistični vložki odmerjeni dokaj skopo in dajejo vtis lahkotnosti. Iste občutke pa vzbuja tudi interpret, ki s pomočjo jasne artikulacije pričara vse čustvene odtenke, zajete v posameznih skladbah, medtem ko je morda nekoliko odveč le ne najbolj in predvsem prekratek poskus prostega vokalnega improviziranja v skladbi Ja volim samo sebe. Mimo tega je mera vsega ravno prava. In tudi sicer gre za izdelek, ki se bo gotovo umestil na nikamor drugam, kot na pravo mesto.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice