O glasbi s poslanstvom.
24. oktober 2017

Mascara quartet: Barco Negro

Mascara quartet znova dokazuje, da je možno občutiti sleherni trenutek vsakega dne.

 

Samozaložba, 2017

Mascara quartet v sestavi dveh kitaristov – Vojka Vešligaja in Timija Kranjca, ki je zamenjal člana prvotne postave, Damjana Stanišića –, bas kitarista Mitje Režmana in pevke Polone Udovič se vse od prvenca Sold Out, predstavljenega pred petimi leti, posveča strastnemu, nežnemu svetu fada ter tanga, prav tako flamenka, ki povede na ulice Lizbone, Buenos Airesa, Montevidea in še kakšnega obmorskega mesteca. Tudi na novem izdelku Barco Negro glasbeniki sledijo odmevom polnega meseca in zvezdnatega neba, kjer izbrana glasba najmočneje zažari ter ovije poslušalce v skrivnostno obleko vsemogočnosti. Bogat repertoar tako z ničemer ne odstopa od predhodnega, v čemer se kaže zvestoba majhnemu mozaiku glasbene zakladnice, ki jo srečamo le pri redkih zasedbah. Skladbe Astorja Piazzolle in Amalie Rodrigues ne izostanejo niti tokrat, a so seveda dopolnjene s številnimi drugimi avtorji.

Če velja pravilo, da je človeški glas najnaravnejše glasbilo, mu v primeru Mascara quarteta gotovo velja pritrditi. Polona mu namreč dopušča polet in svobodo, a ga zadrži, kadar je to potrebno, medtem ko se preostali klasično izobraženi glasbeniki s svojimi akustičnimi instrumenti rokujejo spoštljivo, mehko, na trenutke celo spogledljivo. Chuva Jorgea Fernanda je v drugem delu ritmično poudarjena, četudi jo v osnovi opredeljuje krožnost, medtem ko vokal ostaja nekoliko zadržan, a zato še toliko bolj hrepeneč. Prav takšna je tudi tradicionalna Faz Pra Mim, Amor, Um Cafezinho. Sicer je cikličnost stalnica v Casinha Pequenina (Francisco Ernani Braga in n. n.), kjer Polona poprime še za violino. Z njeno pomočjo se instrumentalna spremljava preobrazi in postane nosilka sporočila, kar se še poglobi v prihodnji, Oblivion Astorja Piazzolle ter Juliena Cerca, v kateri gostuje – kot tudi v Che Tango Che, prav tako Piazzolle in Horacia Ferrera – Matjaž Balažic na bandeonu. Daljši instrumentalni uvod z ne povsem dorečenimi linijami krepi napetost strasti, hrepenenja, celo kanca bolečine, katere razbije šele mil, a odprt vokalni vložek, zlagoma stopnjujoč čutnost, vendar nazadnje toneč v neslišnost. Naslovna Barco Negra Caca Velha in Davida Mourãa Ferreira predstavlja njeno popolno nasprotje, saj ji drugi gost, tolkalec Vid Ušeničnik, doda nekaj ostrine in v ospredje postavi ritem. Ta zavlada še v Alfami (Pedro Ayres Magalhães, Rodrigo Leão), kjer se kitarske linije povsem prežamejo, medtem ko Che Tango Che ne varčuje z vokalno dinamiko, saj je Polona v skladbo dala dušo. Album se sklene z lahkotno in s plesom obarvano Oica Lá Ó Senhor Vinho Alberta Janesa, ki je svoje mesto našla le na kompaktnem disku, medtem ko na plošči izostane.

Barco Negro se od predhodnega dela zasedbe – v primeru da zanemarimo razširitev repertoarja z novimi skladbami – ne razlikuje v ničemer, a zato nič manj ne opravičuje svojega nastanka. Decentnost, resnost, a vendar lahnost vejejo iz izbranih skladb, za katere se čuti, da jih ne izvajajo iz potrebe po novitetah, temveč zaradi predanosti in zavezanosti glasbi, ki jo pri nas srečamo le redko. A Mascara quartet morda prav zato fado, tango in flamenco poustvarja tako avtentično, pa vendar povsem svoje, pri čemer v ospredje vseskozi postavljajo čustva. V prvi vrsti ta, ki vladajo v posamezni skladbi, a tudi tista, ki jih želijo predati poslušalcu in kar je morda celo najpomembneje, saj vse prepogostokrat prav ta izostanejo: tista, ki jih tekom izvajanja želijo občutiti sami. Prav zato je Barco Negro album, ki ga ne poslušamo, temveč z njim življenje živimo.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice