O glasbi s poslanstvom.
13. februar 2018

Mihael Hrustelj (fotografija: Ferdows Faghir)

Mihael Hrustelj je samosvoj glasbenik, ki izstopa iz ustaljenih jazzovskih okvirov. Sicer se tako kot mnogi ozira po repertoarju balkanske glasbe, vendar jedro tvorijo avtorske skladbe, v katerih išče tone, ki bi pomočjo vibracij odmevali v njem še dolgo in mu odkrili svet, neviden očem. Na letošnji četrti izdaji enodnevnega festivala slovenske jazzovske ustvarjalnosti se bo predstavil v solistični izvedbi in muziciranje na kitari združil z udarjanjem nanjo, petjem, uporabo efektov ter elektronskimi igračami, ki jih izdeluje kar sam.

 

Navkljub zaključenemu študiju kitare se zaradi svojih pričetkov rad opredeljuješ za samouka. Si že takrat ustvarjal tudi avtorsko glasbo?

Kakor hitro je bilo mogoče in čim sem se naučil kaj novega na kitaro, sem iz tega želel narediti svojo glasbo.

Meniš, da si prav zaradi daljšega obdobja neformalnega izobraževanja – kar seveda ne pomeni tudi brez glasbenega raziskovanja – uspel ohraniti večjo mero avtorske avtonomnosti?

Prav gotovo je način, na katerega sem spoznaval glasbo in se je učil pripomogel k temu, da sem to, kar sem. Ne morem pa trditi, da bi bilo drugače, če bi bilo drugačno moje glasbeno izobraževanje …

Ko si se odpravil na študij, so te v Gradcu zavrnili in ti celo dejali, da glasba ni zate. Marsikdo bi v teh besedah doživel poraz, medtem ko so se tebi zdele motivacija za nadaljnji razvoj …

Vedel sem, da mi glasba pomeni zelo veliko in se mi je zdelo krivično, da bi to ljubezen zaradi ene same osebe, ki je ocenila moje sposobnosti na podlagi pet minutnega igranja, vrgel proč. Še bolj sem se osredotočil na to, da raziščem in predstavim svoj zvok, kar se je nazadnje uspešno tudi zgodilo v Rotterdamu.

Nekje sem prebrala, da ti jazz predstavlja le orodje, s pomočjo katerega iščeš čudoviti ton. Kaj zate slednji sploh je?

To ne drži povsem, kajti jazz mi predstavlja orodje, s pomočjo katerega se zlijem z glasbo, ki jo izvajam in se zares podam v razviti jezik, lestvice, uporabo sluha in zaznavanje ter predvidevanje harmonskih gibanj. Da slišim, kar bom zaigral, še preden odigram. Čudoviti ton pa zame predstavlja zven tona, ki ga glasbenik izvaja na svojem instrumentu. Ali si kot glasbenik sposoben zaigrati en sam ton, kakšen zven si sposoben spraviti iz svojega instrumenta … To zahteva drugačno mero potrpljenja in vaje, kot igranje hitrih linij. Osebno mi je to pri glasbi najlepše. Lep ton, in če je zares lep, ga lahko poslušam ves dan, kar se tudi dejansko zgodi. Kdaj vadim kakšen motiv in se potem zalotim, da pol ure slonim na eni sami struni in enem samem tonu ter poskušam premikati prste desne ter leve roke, da dobim zven, ki me zadovolji. Ko ga najdem, vse, kar zaigram, zveni tisočkrat bolje, vsaj mojim ušesom. In to je najpomembnejše. Lahko bi rekli tudi “sound meditation”, fokus na najmanjši možni element.

Skozi muziciranje združuješ ritmične komponente s, pogosto, balkanskimi melodijami. So ti bližje solistični nastopi, kakršen bo tudi ta na prihajajočem festivalu Zvončki in trobentice v Cankarjevem domu, ali tisti s triom?

Oboje mi je zelo pri srcu, je pa dejstvo, da so nastopi s triom drugačni od solističnih. Kot prvo gre seveda za to, da s triom igram drug repertoar, kot kadar nastopam v solistični različici. Pri triu je ogromno igre med nami, ki smo na odru, prav tako improvizacije, dinamičnih gibanj, kakšnih nepredvidljivih spodrsljajev, ki pa se lahko pretvorijo v nekaj čudovitega. Publika opazuje našo igro in tu in tam jih celo povabimo ali pa se povabijo sami, da nas spremljajo s petjem melodij ali ploskanjem ritma. Pri solo koncertih gre za razliko od teh s triom za mojo popolno transparentnost, kjer sem samo jaz s svojo kitaro in ljudje, ki me poslušajo. Ne morem se skriti za nižine bas kitare niti za udarce bobnov, kadar se zazdi, da potrebujem premor. Solo koncert zame predstavlja neizmerno mero svobode, saj lahko igram, kar želim in sem, kar hočem brez predhodnega posvetovanja. Tako od začetka do konca s publiko soustvarjamo koncert in to je nekaj najlepšega.

Če bi moral opredeliti bistvo glasbe, bi zate to bilo …

Vibracije, ki jih lahko vsi čutimo na tak ali drugačen način. Nekaj, v čemer smo si vsi enaki. Ni pomembno, kaj in kdo si. Ko dobra glasba zadane tvoja ušesa, jih zadane enako kot soseda, ki sedi poleg tebe.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr.; Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice