O glasbi s poslanstvom.
28. marec 2017
nina_strnad_jan_prpic

Nina Strnad (fotografija: Jan Prpič)

Zanjo glasba ni le melodija, podkrepljena z instrumentalno spremljavo in nadgrajena z besedami. Glasba je zanjo življenje. Tudi zato, čeprav izčiščena na najnujnejše, v njenih interpretacijah zveni polno in močno, vendar milo. Kajti predstavlja odsev časa, ko je bilo življenje preprostejše, a pristnejše. In, predvsem, podaja roko zamujenim priložnostim, hrepenenjem po drugačnosti in čutu svobodnosti. Vzbuja čisto ljubezen. Prižiga luč …

 

Že od samih začetkov si privržena repertoarju slovenske popevke. Kaj je tisto, kar te v teh skladbah, zavezanih večnosti, priklene nase?

Gotovo je nadvse pomembno dejstvo, da gre za repertoar, ki je kakovosten, kar v tem primeru pomeni, da so tako besedila kot melodije na zelo visokem nivoju. Tudi aranžmaji so bogati in napisani na način, ki človeka pritegne k poslušanju. Veliko je nepričakovanih vložkov. Denimo, v skladbi Lastovka je par momentov, ki v splošni pop pesmi današnjega časa preprosto ne bi prišli v poštev in bi zveneli čudno. Harmonsko so skladbe prav tako sestavljene, da od poslušalca zahtevajo zbranost in pozorno poslušanje. Vse našteto me zelo privlači, čeprav poslušam tudi lahkotno glasbo. Vendar glasbo, ki jo rada slišim večkrat in mi da nekaj več, najdem v skladbah, ki so premišljene.

Čeprav album V luči življenja prinaša priredbe, poslušalec nima občutka, da gre za že slišan repertoar. Oba s Petrom Miheličem sta popolnoma predana posameznim zgodbam. V kolikšni meri sta sledila aranžmajem in v kolikšni si dovolila avtorski pristop?

Pri aranžmajih sva si dala precej proste roke. Sicer je veliko delov v sklopu tega, kar je že bilo napisano, vendar gre za povsem drugo zasedbo. Prvotni aranžmaji teh skladb so bili napisani za orkestre, tu pa sva le midva s Petrom. Tako je on orkester in jaz pevka, zato je obseg močno skrčen. Obdržala sva tisto, za kar sva presodila, da predstavlja posamezno pesem, sicer sva jih bolj kot ne okrnila na golo osnovo.

Verjetno že intimna zasedba narekuje, da je osrednja vloga pridana čutnosti, zgodbam, vzdušju. Zdi se, da Peter skrbi za atmosfere, medtem ko ti vnašaš vanje dramo, čustva, globino.

Gotovo, saj menim, da se na ta način dopolnjujeva. On je tisti bolj “zen”, ki tekom pogovora pove kakšno šalo, medtem ko je z mano vedno neka “drama”. Samoumevno je, da se potemtakem vse to odraža tudi skozi glasbo.

Če pogledava strogo z glasbeno-izvajalskega stališča: tebe odlikuje močna artikulacija; kaj je tisto, kar je značilno zanj, da se tako popolno ujemata?

Peter je izjemen pianist, ki za razliko od večine instrumentalistov rad prevzame vlogo podpore v glasbi, kar je v resnici zelo težko. Včasih celo mnogo težje od solistične vloge, kajti ves čas moraš izstopati v ravno pravi meri, biti popolnoma zbran in čeprav se mora čutiti tvoj karakter, hkrati glasba ne sme izražati le tebe. Drugemu moraš nuditi možnost izstopanja, kar je meni včasih težko in sem se zato tudi odločila za solistično kariero. Peter pa resnično vedno dela v dobro glasbe in to pri njem občudujem.

Sklepam, da izbira skladb ni bila prav lahka, glede na to, da sta posegla po enem najbogatejših obdobij v zgodovini slovenske glasbe in da je takratni repertoar preživel preizkus časa.

Imela sva določen nabor, a bi bila škoda in krivica, če bi ne vključila treh avtorjev, ki so zaznamovali takratno obdobje. Govorim seveda o Mojmirju Sepetu, Juretu Robežniku in Jožetu Privšku. Denimo, Ati Soss, Urban Koder in Janez Gregorc takrat niso bili tako zelo popularni ali vsaj zdaj morda ne pomislimo najprej na njih, ko se pogovarjamo o času zlate dobe slovenske popevke. Pravzaprav za prej niti ne morem govoriti, ker me še ni bilo. Sem pa skozi delo, ki ga opravljam, slišala veliko lepih skladb in zares žal bi mi bilo, da ne bi dobile mesta v današnji kulturi. Na njih sva želela opozoriti znova, kajti ne bi bilo prav, da jih zavržemo le zato, ker so stare petdeset let. Čas beži kakor dim je ena tistih, ki se mi zdijo izjemne, a ni bila izvajana že zelo dolgo, ali na primer Moja strast, ki mi je tako zelo všeč, da jo preprosto moram peti. Tudi Črni klavir. Te skladbe niso bile pretirano popularne, čutim pa, da morajo biti ponovno slišane.

Morda kulturo definira prav pojem povednosti. Kajti glasbe je danes izredno veliko, medtem ko kulturna glasba ali kultura nasploh več nista tako pogosti. Kakšno je tvoje stališče glede tega?

Vprašanje, kaj pojem kulture sploh opisuje – kakovost ali golo dejstvo, da se nekaj dela, oziroma, piše. Če gledava z vidika tega, kakšna je bila vloga popularne glasbe v kulturi v šestdesetih, sedemdesetih letih, je bila takratna popularna glasba gotovo mnogo kulturnejša od te danes. Kajti popularna glasba danes, vsaj z mojega stališča, ni več tako zelo kulturna. Ni več kakovosti, ki bi poslušalca vzbudila k razmišljanju. Zame je kakovost nekaj, kar širi obzorja in premakne, da se mora poslušalec, ko zasliši neko besedo spomniti, da tudi ta obstaja. Da ne izpovedujemo le “ljubim te, ljubim te, sovražim te, sovražim te”, temveč da besedilo premore kakšno metaforo. Da se vprašaš, kaj želi povedati. Elza Budau, denimo, piše “v obleki beli srečna zaplavala v nov svet” in tu ni kar samoumevno, da gre za poročni dan. Ni zapisala “na poročni dan sem bila tam in tam, zdaj pa grem domov”. To isto pove z besedami, ki terjajo poglobljenost in menim, da še nismo prišli tako daleč, da ne bi bilo ljudi, ki tega ne bi bili sposobni. Veliko je takšnih, ki to zmorejo, vprašanje je le, ali je slovenska populacija postala tako nezahtevna, da je to preprosto ne zanima več ali pa ni tovrstne ponudbe, oziroma je ta postala tako okrnjena, da javnost tega niti ne more več zahtevati. Verjetno je tudi kultura poslušanja glasbe vplivala na to, kakšna je glasba danes. Kajti danes nas spremlja povsod, v službi, trgovini, avtu … medtem ko je nekoč kot medij obstajal le radio. Možno je tudi, da sta resna glasba in sama kultura postali že tako obsedeni z umetništvom, da sta zato za poslušalca povsem nezanimivi. Popularna glasba je glasba za ozadje in dejstvo je, da si v ozadju ne moremo predvajati nekaj zahtevnega, ker se temu ne moremo posvetiti in nas pri vsakdanjih opravilih rado moti.

Kljub temu vidva s Petrom občinstvu nudita zelo globoko kulturno-umetniško izkušnjo. Prestavita v nek drug čas in prostor, v katerem se zavemo, da se moramo kdaj tudi ustaviti. In, predvsem, začutimo pristen stik z življenjem.

Vsekakor. Moje poslanstvo skozi petje je gotovo dodana vrednost, ki jo želim ponuditi poslušalcu. Želim, da imajo ljudje, ko pridejo z mojega koncerta, občutek, da so prišli v stik sami s seboj. Vem, kaj jim lahko ponudim in to gotovo ni zabavljaštvo, ker preprosto nisem tak človek. A jim lahko ponudim čustveno noto, umirjen ritem. Ne zato, ker bi bila sama umirjena, saj večino časa nisem. Morda prej zato, ker sama potrebujem natanko to. Ko stojim na odru s Petrom in polnim občinstvo, v resnici polnim sebe. Umirim se in si dovajam energijo. Verjamem, da je to tisto, kar je pri najini glasbi zares pomembno: užitek ob izvajanju.

V pričetku aprila vaju čaka koncertna promocijska turneja V luči življenja. Luč bo torej prižgana.

Turneje se zelo veselim in upam, da se bo občinstvo v najini družbi imelo lepo. Prižgala bova luč, da bo sijala tudi, ko bodo koncerti že za nami …

Nina Novak

nova_frekvenca_10-2017

Želite prejeti Jazzopis? Pišite nam in poslali vam ga bomo. POŠTA

 

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice