O glasbi s poslanstvom.
25. oktober 2016
ninastrnadpetermihelic-cover_web

Nina Strnad in Peter Mihelič: V luči življenja

Veličastno glasbeno popotovanje po duši, ki prebuja speča hrepenenja in strast. Nas kliče k življenju in podarja trenutke nepozabe.

 

ZKP RTV Slovenija, 2016

Šepet miline nas skozi klavir v skladbi Zlati prah imaš v očeh ponese v brezčasje prav tako zlatega repertoarja slovenske popevke. Malo je glasbenikov, ki bi se zavedali, da z manj lahko dosežejo mnogo več in najmočneje zaigrajo na svoje ter naše čute šele takrat, ko glasbo oklestijo odvečnih elementov in se prepustijo izključno vsebini, sporočilom, samim čustvom, ki se iskrijo v slehernemu tonu, vsaki besedi. V luči življenja: Zgodbe slovenske popevke ponuja dialog dveh izvrstnih, tako doma kot v tujini cenjenih glasbenikov in postavlja v središče tišino ter številne obrate, ki poudarjajo vse opisano. Pianist Peter Mihelič že niz let živi v New Yorku in sodeluje z najvidnejšimi jazzovskimi glasbeniki tega časa (npr. Sheila Jordan, Jon Hendricks), tudi Nina Strnad ima za seboj več vidnih sodelovanj in vse odkar se je povzpela na glasbene odre poživlja slovensko resno glasbo. A da bi z manj nastalo še več, v množici zimzelenih skladb, ki jih celotno Slovenstvo nosi zapisane v spomin, nista posegla po širokem naboru avtorjev, temveč sta se retrospektivno posvetila in omejila na šest njih (Jože Privšek, Ati Soss, Jure Robežnik, Janez Gregorc, Mojmir Sepe, Urban Koder). Izbrala sta dvanajst skladb, ki segajo vse od neizbežnih, kadar gre za repertoar 60-ih in 70-ih let minulega stoletja (takšne so denimo Orion, Nad mestom se dani, Vila z Rimskega zidu), a sta se prav tako ozrla po tistih, ki so do določene mere prepuščene samoti v skrinji pozabe.

Čeprav so nam besedila skladb, vpetih na album dodobra znana, prav tako melodije, za katere bi kdaj zlahka pomislili celo, da so ponarodele, in bi pričakovali, da nas bosta zapeljala v prepevanje, se sij tega projekta skriva drugje. Bistvo je prisluhniti mu, kajti interpretacije nas prebujajo s svojo izjemno globino, s katero še posebno Nina razgalja dramatičnost široke palete zgodb, ki jih prinaša življenje samo. To pa je nadvse razgibano, kar se odraža tudi na tem albumu, čeprav bi to od le dveh instrumentov – če upoštevamo, da je instrument tudi glas – morda ne pričakovali. A ko se z njuno igro poistovetimo in se ji prepustimo, »nikdar mi dolgčas ni« (S teboj). Razpon čustev je izredno širok in se zatorej srečamo s hrepenenjem (Vila z Rimskega zidu), strastjo (Moja strast), upanjem (Nad mestom se dani), a tudi minljivostjo (Čas beži kakor dim) in smrtjo (Črni klavir). Pri tem se glasbenika pogosto medsebojno podpirata in na ta način poudarjata besedilo (Čas beži kakor dim), si občasno nasprotujeta, da bi v skladbe vnesla kanec dvoma in odgovornost o dokončni presoji preložila na poslušalca (Ptica brez kril), medtem ko kdaj temo preprosto podvojita (Vila z Rimskega zidu). Gre za dve enakovredni liniji, čeprav ima Peter pretežno spremljevalno vlogo, v katero vnaša elemente, s katerimi poudari sporočilo, isto pa doseže tudi s premori, ki mu omogočajo solistične vložke, ali z žanrskimi vnosi (skladba Slika ima blues in S teboj bossa novo osnovo), medtem ko Nina ohranja mogočno, a nadvse čisto, jasno interpretacijo poudarjene artikulacije, ki jo občasno omehča s prostim vokalnim improviziranjem, kar je najizraziteje v skladbi Vonj noči. Vse našteto ovijeta še v nekaj plasti mehkobe, da bi zadržala toplino in srčnost.

In »nad mestom se dani,« (istoimenska skladba), kajti V luči življenja nas živi in skozi svežino izvenčasnih skladb na naše dni meče svetlobo. Takšno, ki nam pomaga uvideti, da je življenje najbolj veličastno v preprostosti, kajti le takrat smo zmožni uzreti smisel vsake od izkušenj, ugledati lepoto slehernega trenutka in uvideti mogočnost izčiščenosti glasbe, ob kateri doživljamo svoje najpomembnejše dogodke. Krepi nam zavest o edinstvenosti naših lastnih zgodb in neponovljivosti vsakega drobca časa, s čimer lažje doživljamo, razumemo, sprejemamo in se predajamo življenju.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice