O glasbi s poslanstvom.
13. september 2016
ninastrnadpetermihelic-cover_web

Nina Strnad in Peter Mihelič: V luči življenja (ZKP RTV Slovenija, 2016)

Brez vsakršnega dvoma bodo mnogi med nami pritrdili, da je ena izmed najbolj magičnih stvaritev na svetu glasba. Morebiti to dejstvo izhaja že samo iz možnosti izbire, ki nam je dana kot živim bitjem, zmožnim razmišljanja. Kajti pred vizualnostjo umetnostjo lahko zapremo oči, v gledališče lahko ne zahajamo in knjigam se lahko izognemo. Glasbi ne. Četudi je ne poslušamo namerno, bo vendar našla pot do naših ušes, ki so na preži brez prestanka, in v našem srcu hote ali nehote prižgala plamen zvedavosti. Ob glasbi odraščamo, nabiramo izkušnje, se spreminjamo in se nazadnje osebno izoblikujemo.

Prav zato je poslušati glasbo, ki je preživela preizkus časa, toliko bolj čarobno. Melodije in pete zgodbe z leti pridobijo na žlahtnosti, zaradi katere postane še bolj privlačna. Nič drugače ni s skladbami, ki sodijo v t.i. zakladnico zlatih let slovenske popevke. V njih se namreč skrivajo zgodbe ljudi, ki so tako kot mi svoje dni polnili z ljubeznijo, razočaranji, radostmi, žalostmi, s hrepenenji, sanjami, srečo … Nekdaj so besedila pisali mojstri besede, kakršni so denimo Branko Šömen, Dušan Velkaverh, Elza Budau, Gregor Strniša, Milan Jesih in Miroslav Košuta, medtem ko so glasbo komponirali izobraženi glasbeniki za resno ali jazzovsko glasbo, kot so Ati Soss, Janez Gregorc, Jože Privšek, Jure Robežnik, Mojmir Sepe in Urban Koder, ki jih vse zaslišimo tudi na albumu V luči življenja: zgodbe slovenske popevke. Prav ti so prisostvovali in soustvarjali prve korake k rojstvu slovenske popularne glasbe, ki dandanes spada v polpreteklo zgodovino, saj je od pripadnikov nekoliko mlajše generacije ravno prav oddaljena, da skladbe ovija v skrivnostnost, a hkrati dovolj blizu, da zaradi ljubezni staršev do te glasbe, nemara starih staršev, še uspemo ujeti kakšen spomin na katerega od posebnih trenutkov ali celo srečati katerega od mojstrov, ki so krojili takratno glasbeno dogajanje v Ljubljani in širše. Med zgoraj opisane zagotovo sodi tudi Nina Strnad, ki je med drugim znana po občutenih interpretacijah slovenske popevke, prav tako izvrsten in vsestranski, v New Yorku živeči pianist Peter Mihelič.

Po dolgoletnem muziciranju v dvoje sta se odločila ne le znova oživiti nekatere bolj in druge manj znane melodije ustvarjalcev, ki so verjeli v moč glasbe in besede, temveč na nek način tudi obuditi ljudi, ki so morda že odšli. Kajti četudi življenje mine, deli nas – spomini na nas in same življenjske zgodbe – ostanejo. Izbor skladb, ki sta ga Nina Strnad in Peter Mihelič pripravila, ne ponuja le mozaika slovenske popevke, marveč prav tako skupek življenjskih poti posameznikov, ki so, če že niso zares živeli, vsaj plod domišljije ali želja njihovih avtorjev. Je zbir življenja. Saj je ne nazadnje eden izmed ciljev glasbe tudi ta, da se ji prepustimo in da se nam ob njej čas ustavi. Skozi preplet Nininega vokala in Petrove klavirske igre, pri čemer je bistveno, da vsak na svoj način pripoveduje isto zgodbo, se temu pravzaprav niti ni mogoče izogniti. Včasih se dopolnjujeta in podpirata, kot denimo v polzenju trenutkov mimo nas, ko ti ostajajo neulovljivi in Peter njihov neobstoj z drsenjem prstov po klavirju še poudari, medtem ko drugič izražata nasprotja. Tako Nina poje o Ptici brez kril, medtem ko nam Peter z imitacijo prhutanja kril sporoča, da moramo vendar pustiti odprta vrata vsem izkustvom. Naenkrat postane mogoče prav vse.

A ne glede na naše upe, nam življenje postreže z mnogimi dnevi, v katerih nam srce trepeta v hrepenenju (Vila z Rimskega zidu) ali zavedanju, da vse mine (Čas beži kakor dim), dokler nazadnje ne odidemo v smrt (Črni klavir). Vendar nam pred tem nakloni številne trenutke spokoja, ko zremo v nebo in se čudimo nad lepoto sveta (Orion), se predajamo strastem (Moja strast) ali zaljubljenosti (Noč). Zgodbe in poti posameznih junakov, ubesedenih ter uglasbenih s strani t.i. očetov in mater slovenske popevke, kljub vsemu v nas slikajo upanje. Vračajo nas v čas nedolžnosti in nas polnijo z vsemogočnostjo, zato se tudi tako radi zatekamo k njim: ker v nas prižigajo luč življenja.

Nina Novak

Oblikovanje albuma V luči življenja: Luka Umek

Promocijske fotografije: Ivan Bliznetsov

Obiščite spletno stran Nine Strnad.

 

Album V luči življenja Nine Strnad in Petra Miheliča je v sodelovanju s Prvim programom Radia Slovenija izšel 8. junija 2016 pri ZKP RTV Slovenija.

nova_frekvenca_10-2017

Želite prejeti Jazzopis? Pišite nam in poslali vam ga bomo. POŠTA

 

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice