O glasbi s poslanstvom.
5. april 2016
nina_strnad_peter_mihelic_jan_prpic

Nina Strnad in Peter Mihelič (fotografija: Jan Prpič)

Medtem ko Peter slika bogata atmosferična vzdušja, Nina ne podaja le besed, temveč njihov pomen, ki v njuni medigri zaživi ter se spoji v fraze, kitice, zgodbe, drame …

 

3. april 2016 / Veliki oder SNG Drama, Ljubljana

Kadar se združita glasbenika, kakršna sta v New Yorku živeči pianist Peter Mihelič, ki si oder redno deli z eno največjih jazzovskih pevk tega časa Sheilo Jordan, in najboljša vokalistka mlajše generacije pri nas, Nina Strnad, so pričakovanja občinstva najbrž že precej velika. Toliko bolj, kadar se mednju vtke še repertoar slovenske popevke, ki je preizkus časa že prestal in zato velja za sinonim kakovosti. Ni torej presenetljivo, da pred velikim odrom SNG Drame v Ljubljani ni ostalo prostora za tiste, ki so se morda nedeljski večer vendar odločili preživeti kar v zavetju doma in tako zamudili doživetje. Dvanajst skladb šestih avtorjev in nekaj manj poetov je občinstvo popeljalo skozi zlate uspešnice, kakršne so Orion, Vila z Rimskega zidu in Nad mestom se dani, medtem ko so velik del predstavljale tudi manj znane skladbe, za katere se zdi, da so dolga leta ostajale zapuščene na prašnih policah pozabljenih ploščarn. Povod za ta svečani, ekskluzivni, koncert, ki sta ga premierno izvedla le dan poprej v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru in se hkrati z njim za leto dni poslovila od skupnega muziciranja, je prihajajoči izid albuma V luči življenja, ki ga je bilo ob tej priložnosti skupaj s posvetilom mogoče tudi prednaročiti.

Oba šolana glasbenika, priznana tako doma kot v tujini, sta v medsebojnem glasbenem prežemanju uspela ganiti občinstvo tudi z jakostnimi nihljaji, ki so bili morda najbolj izraziti v skladbi Črni klavir, v kateri je bila želja »pridi nazaj« nadvse močna in hrepeneča, medtem ko se je nadaljevanje prelilo v tiho nasprotje: »v siv in rožnat večer, čisto tiho do nje, stari črni klavir«. Sliko sta priredila v jazzovsko-bluesovskem vzdušju, v katerega sodi Petrov vložek »Natoči!«, tudi Na sprehod je obarvana jazzovsko, S teboj sta popestrila z ritmičnim obratom in Vonj noči s prostimi vokalnimi improvizacijami. Kadar gre za slovensko popevko je seveda domala neizbežna skladba klasičnega repertoarja slovenske zabavne glasbe in mnogim ena najlepših slovenskih skladb, Vila z rimskega zidu, še posebno v interpretaciji Nine Strnad znana po tem, da ob njej poslušalec vsakič znova zadrhti in se preda slehernemu tonu, da bi ga lahko z bolečino ter hrepenenjem pretresel do dna srca in v njem zapustil večne sledi. Medtem ko sta se s Petrom v določenih skladbah dopolnjevala in drug drugemu sledila, kot denimo v skladbi Čas beži kakor dim, kjer Peter Ninine besede poudarja z motivom, ki poustvarja polzenje trenutkov in minljivost, sta drugič podajala nasprotja. Ptica brez kril je ena tistih skladb, v katerih lahko izpod Petrovih prstov zaslišimo prhutanje kril nežnih bitij, kakršni so denimo vrabčki, četudi Nina poje o ujetosti, ki ne dopušča poleta.

Umetnika, oba dovolj prožna, da drug drugemu dajeta prostor za izražanje, sta si glasbeno besedo predajala spoštljivo. Tudi zato v tem primeru pri poustvarjanju veliki večini dobro znanega repertoarja ne gre za še eno variacijo že tolikokrat slišanega, kakor smo navajeni, temveč za interpretiranje zgodb skozi njune oči, za pripovedi, kakršne jih vidita sama. Medgovor, ki je predstavljal nekakšen poklon slovenski popevki in popotovanje skozi njen čas, saj nam oba postrežeta s katero od zagat, s katerimi sta se srečevala pri aranžiranju in posledično izvedela marsikatero zgodbo o nastanku, o ljudeh, ki so te skladbe pisali, o časih, ki so bili precej nedolžnejši od teh, v katerih živimo danes, je predstavljal pomemben dodatek, ki bi lahko služil tudi kot dokumentarno pričevanje. Vendar bistveno ni, da smo dobili nove interpretacije znanih skladb, kajti teh je morda celo že preveč. Dragoceno je, da smo dobili večer, v katerem so zgodbe zaživele. Peter, vešč ustvarjalec pianističnih vzdušij, in Nina, ki zgodbe čuti ter vanje zares verjame, sta postregla z bolečino, hrepenenjem, sanjami, upi, ljubeznijo, žalostjo, srečo, radostjo in drugo paleto čustvenih stanj, ki so bila tega večera otipljiva. In prav v tem je razlika. Pri njiju nikdar ne gre za poustvarjanje, ki bi jima bilo glasbeno blizu. Pri njima gre za življenje, do katerega sta predvsem iskrena. Zato tudi ga živita nič drugače, kakor s Srcem. Takšna pa je tudi njuna glasba. Srčna in življenjska.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice