O glasbi s poslanstvom.
4. september 2018

Oliver Dragojević: Tišina mora

V spomin Oliverju Dragojeviću

 

“Duša Hrvatske“, kot so pogosto imenovali hrvaškega pevca Oliverja Dragojevića, ki je prebivalce nekdanje Jugoslavije združeval vse do danes, se je rodil 7. decembra 1947 v Veli Luki na Korčuli in življenje preživel v Splitu, kjer je 29. julija 2018 tudi večno zaspal.

 

Aquarius Records, 2013

Glasbenik, ki glasbe ni izvajal, temveč jo živel, je že zgodaj zabaval ljudi na ulicah svojega odraščanja in se kmalu preizkusil na otroškem glasbenem festivalu, medtem ko je resneje debitiral na Splitskem festivalu leta 1967 s skladbo Picaferaj Zdenka Runjića. Temu navkljub pa je občinstvo in stroko prepričal šele sedem let zatem s skladbo Ča će mi Copacabana Tea Trumbića. Vendar je osrednja osebnost njegovega glasbenega udejstvovanja ostal prav Runjić, s katerim je prijateljeval in sodeloval vse do njegove smrti leta 2004. Galeb i ja, Malinkolija, Oprosti mi pape, Skalinada so le nekateri od naslovov, ki so v srcih poslušalcev ponarodeli in ob katerih so ljudje doživljali najlepše trenutke svojega življenja, a tudi prebolevali najbolj boleče tragedije. Prav zato se je pevec ob vstopu v novo tisočletje, ko je bilo zlato obdobje festivalov že potisnjeno v nekoliko oddaljen spomin, znašel na prelomnici, zaradi katere se je poslovil od tako imenovane dalmatinske šansone, katere sinonim je bil vse od njenega nastanka. Dvi, tri riči in Trag v beskraju sta bila še nekoliko iščoča albuma, nakar je svojega novega partnerja našel v kitaristu ter aranžerju Ante Geli, s katerim sta še vedno plula po morju zabavne, pop, glasbe, a sta jo obarvala z nekaj jazzy elementi, kar je rodilo Vridilo je. Pevec je tej usmeritvi sledil vse do, kot se je pokazalo, zadnjega izdelka Familija, ki si ga je delil z Gibonnijem, avtorjem Cesarice, pred tem pa je zaplul v Tišino mora skupaj s kitaristom in harmonikarjem, sicer jazzovskim glasbenikom Elvisom Stanićem.

Že sama vizualna podoba albuma daje slutiti, da gre za glasbo, ki skuša otožna občutja potisniti v ozadje, da bi lahko vnovič prevladalo sonce. Subjekt se želi umakniti v tišino morja in se prepustiti le krikom galebov, bučanju valov in rahlemu pišu vetra, ki se lahko že naslednji trenutek pretvori v prijeten popoldanski maestral, ostro burjo ali zlovešči jugo. Vendar v vseh njih ostaja predvsem iskren, zvest samemu sebi in tudi nekoliko hrepeneč. Glasbena spremljava je okrnjena na strunska glasbila, tolkala in spremljevalne vokale, ki samoto samega vokala umeščajo med soljudi. Temu so dodani še posamezni efekti na klaviaturah, vendar ti ostajajo zanemarljivi, zato pa imata toliko večjo vlogo harmonika v uvodni Moje lipo in mandalina v Konfidenci. To v živi izvedbi dopolni krilovka Branka Sterpina, medtem ko kitara ostaja nosilka tako spremljevalnih linij kot skrbno odbranih instrumentalnih vložkov, pri čemer se akustika v Znan joj tilo umakne električni kitari, ki je odločnejša in malce trša ter surovejša, kot da natanko ve, kam pluje. V S tobon jubavi gostuje zbor Izvor, ki pa nasprotno od pričakovanj ne prida nobenega posebnega prispevka. Gre za eno manj opaznih skladb, produkcijsko nadvse sorodno tistim z albuma Trag u beskraju, v kateri bi dodatne vokalne linije zlahka odpeli tudi spremljevalni pevci, saj zbor ni izkoriščen v meri, v kateri bi lahko bil. Pravzaprav več pozornosti prejme saksofonistični solistični vložek Dražena Bogdanovića. Vendar navkljub temu projekt daje vtis zaokroženosti in še prej kot to prepoznavnost Oliverjeve glasbene smernice, ki se je v naslovni skladbi močno spogledala z jazzom in zaključila s klici galebov.

Tišina mora se tako dotika vseh dotedanjih usmeritev Oliverja Dragojevića, ki tudi na tej plošči išče srečo, hrepeni po toplini, beži od bolečine ob izgubi, se predaja ljubezni, odhaja v zavetje morja, sonca in Dalmacije. Od vsega tega se niti najmanj ne oddaljuje in tudi sicer ostaja zavezan tako zlatim letom splitskega festivala kot novejšim skladbam, dopolnjenim z elementi lahkotnega jazza. Kot je razvidno iz napisanega, so imela besedila od nekdaj pomembno vlogo njegovih interpretacij, in ta so pogosto plod pesnikov, še posebno Jakša Fiamenga, kar velja tudi v tem primeru. Morda je prav zato ta album, njegov zadnji, odet v jutranjo meglico, ki še vedno obeta sončen preostanek dneva, a ga ne obljublja. In v tem se skriva modrost, ki jo bomo tistega nekega dne, ko se bo praznina zaradi njegovega odhoda, umestila v naš vsakdan in se bo v zavedanje prikradlo dejstvo, da bodo njegove skladbe živele še naprej, znali tudi sprejeti. Takrat šele bi znala Do kraja vrimena zavladati tako željena Tišina mora, v kateri bomo ujeli trenutek spokoja, kjer na obali ostaneva le še Galeb i ja …

 

Oglejte si dokumentarni film Galeb i ja o Oliverju Dragojeviću.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice