O glasbi s poslanstvom.
17. maj 2016
oliver_dragojevic_gibonni_familija

Oliver & Gibonni: Familija

Iskanje sreče v tihem šepetu morja, vetrcu in odmevu iz preteklosti …

 

Aquarius Records, 2016

V predpoletnem času, ko smo vsi že nekoliko nestrpni, kdaj bomo lahko zakoračili v “nedrja matere Dalmacije”, ga najbrž ni med nami, kateremu misli ne bi uhajale k dvema ikonama splitskega kulturno-glasbenega življenja, ki sta medsebojno sodelovanje zapečatila leta 1993 s skladbo Cesarica. Oliver Dragojević, dolgoletni interpret skladb enega najbolj cenjenih in plodovitih skladateljev hrvaške zabavne glasbe, Zdenka Runjića, se je na prelomu tisočletja podal v glasbeno raziskovanje in svoj romantično-dalmatinski glasbeni izraz na albumu Vridilo je, kateremu je velik prispevek dal Ante Gelo, ovil v jazz ter šanson. Elvis Stanić, s katerim sodeluje zadnja leta, je akustični kitari dodal še toplino (ustne) harmonike in ta isti izraz še poglobil. Za razliko od njega je Gibonni, izvajalsko šibkejši kot avtorsko, pozornost plenil z albumom Judi, zviri i beštimje in še v večji meri z Mirakulom, ki vse do danes ostaja njegov največji dosežek. Projekte, ki so sledili, je soustvarjal z istimi glasbeniki – za produkcijo je skrbel Nikša Bratoš, medtem ko so ga spremljali violinist Marko Ramljak, bobnar Manu Katche, basist Pino Palladino, kitarist Vlatko Stefanoski idr. – in podlegel recepturi, ki je njegovo glasbo ukalupljala, zaradi česar je izgubil zaupanje mnogih, tudi spodaj podpisane.

Familija teh dveh “glasbenih bratov po Dalmaciji, Splitu, morju in še marsičemu” je njun prvi skupni album, ki zaradi oblikovalskega prispevka Gibonnijeve hčere Tanje in fotografskih veščin Dragojevićevega sina Davorja ustvarja še dodatno bližino. Prinaša deset skladb izpod Gibonnijevega peresa, od katerih gre za dva dueta živahne pop-rock narave (Sreća in Moja si kuća), ki bosta v prihodnjih mesecih zagotovo našla pot do radijskih valov in src poslušalcev. V tem pogledu sta sorodni tudi najavna skladba Onako, od oka (Gibonni) in Bella figura, bella pitura (prav tako Gibonni), katere kitarski uvod je odigral Miroslav Tadić in z njim v duhu popeljal pred kamnito hišico v osamo nedoločnega dalmatinskega otoka. Semkaj sicer sodi veliko intimnejši Oliver, ki s tremi samostojnimi skladbami (Kad sam nasamo s njom, najavna Gdje to piše? in Za tvoje dobro) ostaja zvest emociji in nepogrešljivemu “brodu”, “moru” ter “vitru”, zato v primeru da poslušamo vse tri zaporedoma, zaslišimo njegov prepoznavni glasbeni slog. Navkljub temu Familija zveni nekoliko razslojeno in razgibano, k čemer prispevajo različni instrumentalisti, saj oba glasbenika navkljub skupnemu projektu ostajata zvesta vsak svojih soustvarjalcem.

Familija kot celota premore izredno mero Gibonnijevega vpliva, saj je njegov rokopis mogoče zaznati v slehernem tonu. Vendar tega ne gre jemati kot slabost, saj se zdi, da je uspel preseči šablonskost, v katero je zapadel z albumom Unca fibre, čeprav je bil besedilno od nekdaj bogat in slikovit, v prvi vrsti poet. Tudi zato gre njegove albume v enaki meri poslušati kot brati, saj gre za t.i. glasbene pesniške zbirke, polne vplivov glasb sveta, arhaizmov, obujanja starih običajev ali družbeno-psiholoških orisov raznolikih situacij in ljudi, vpetih v prepoznaven lahkoten dalmatinski izraz. V tem pogledu so najmočnejše Kad sam nasamo s njom (Oliver), Udica (Gibonni) z nekoliko mračnimi spremljevalnimi vokalnimi pasažami in Više nisi moja bol, ki spomni na Lipa moja. Prav z njo Gibonni tako avtorsko kot izvajalsko nakazuje na vračanje k zvočnosti, značilni njegovim pričetkom. Zaradi vsega naštetega se Familija posluša kot album razveze in skozi intimnost, duhovnost ter iskanje vabi posameznika, da najde srečo v stiku sam s sabo in v odnosu do sveta, ki bi ga želel vsaj za kanec izboljšati ter polepšati. Melanholija svetobolja ednine tako postane filozofsko vprašanje družbe kot celote. In vsa sreča, da sončni žarki vabijo v deželo, ki nam zlahka vrne pristnost in kjer »čujen more kaže “Bogu fala št se nisan rodi kao čovik”.«

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice