O glasbi s poslanstvom.
16. februar 2016
parni_valjak1_domen_pal

Parni valjak (fotografija: Domen Pal / Cankarjev dom)

Štiri desetletja izvajanja železnega repertoarja izpod avtorskega peresa Huseina Hasanefendića Husa in v izvedbi neponovljivega Akija Rahimovskega skladbam niso odvzela ničesar. Prej pridala, skupaj z nabranimi izkušnjami in znanjem posameznika, kajti razumevanje skladb je bilo v času odraščanja nekoliko drugačno. Parni valjak so pač večna iskra v srcu premnogih generacij!

 

Valentinov koncert
14. februar 2016, Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana

Pravijo, da se o okusih ne razpravlja. Še posebno ne o glasbenih, kajti ob tovrstnih idolih smo odrasli in se izoblikovali. Nekateri prisegajo na Azro. Drugi na Bijelo dugme. Marsikdo bi izpostavil Lačni Franz, Miladojko Youneed, Begnagrad. Vendar je ni zasedbe na območju nekdanje Jugoslavije, ki bi zaznamovala toliko generacij, kot jih je skupina Parni valjak. Med slednje sodim tudi sama. Ne nazadnje so prisotni v mojem življenju že odkar pomnim zase, če ne še prej. Še vedno imam nekje v kleti mapo z njihovimi intervjuji ter posterji in plakati, hranim majico, vstopnice koncertov, katerih skupni dosedanji seštevek nikakor ni majhen, medtem ko domača zbirka njihovih albumov prav tako krepko presega število deset. Spomnim se poslovilnega koncerta v Domu sportova v Zagrebu in takratnega vzdušja, tudi grenkobe, ki je spremljala praznino, pospremljeno z dejstvom, da je igre konec. In tišine, ker jih je bilo v nekem trenutku preprosto pretežko poslušati, saj je bilo, kot bi izgubila tesne prijatelje in za njimi je ostalo preveč spominov. Poletij. Zim. Lepih dni. Doživetij. Potem pa so se znova zavihteli na odre, kar sem jim – priznam – celo nekoliko zamerila. Zdelo se mi je nedopustno, da se vračajo, če so se le nekaj let poprej tako resno poslovili. A ob tokratnem valentinovem koncertu, ki se je obetal v akustični izvedbi v Cankarjevem domu, je moje srce znova vztrepetalo. Radovednost in privrženost skupini, ki jo spremljam slaba tri desetletja, sta me premagali. Zanimalo me je, kako Parni valjak zveni zdaj …

»Večeras spremam nešto posebno,« so peli uvodoma na sceni, postavljeni po vzoru mestnih parkov oz. ulic. Cestne luči, klopce, živa meja, zid iz opeke in nanj prislonjeno kolo ter nedaleč stran telefonska govorilnica. So pač »700 milja od kuće«. Aki Rahimovski, vokalist, in Husein Hasanefendić Hus, kitarist ter avtor takorekoč vseh skladb, še vedno predstavljata temelj skupini, ki jo dopolnjujejo kitarist Marijan Brkić Brk, klaviaturist Berislav Blažević Bero, bas kitarist Zorislav Preksavec Preksi in namesto nekdanjega bobnarja Dražena Scholza Šolca Dado Marinković. Seveda ne gre pozabiti niti na spremljevalno vokalistko (Kris)Tino Kresnik, ki jo v zadnjem času spremlja Ana Kabalin. Na tokratnem akustičnem koncertu, ki verjetno slehernega poznavalca njihovega opusa spomni na najkultnejši album Bez struje iz leta 1995, so zasedbo razširili s tolkalcem in godalnim kvartetom. Slednji je še posebno obogatil skladbe baladnega značaja, kakršne so Vrijeme ljubavi, Kada me dotakne in Za malo nježnosti, ki so jo izvedli komaj drugič (prvič so jo namreč izvedli dan poprej, 13. februarja, prav tako v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma) ter jim dodal nekoliko drugačno dimenzijo.

In tako skladbe, ki jih poslušamo, najbrž edine tega tipa, ki po vseh teh letih še vedno zvenijo sveže in se jih ne poslušalci ne izvajalci nikakor ne naveličamo, saj so zapisane v kolektivno zavest, ostajajo nepogrešljivi del našega doživljanja sveta, toliko bolj v času, ko »sve je manje smijeha, sve se manje družimo«. A njihovi nastopi bistvenih sprememb niso doživeli. Še vedno stremijo k najvišjemu nivoju tako v izvajalskem kot tehničnem pogledu, vključujoč bogate scenografije in spremljajoče video projekcije. Aki je še vedno nadvse karizmatičen in zmožen zmotivirati slehernega poslušalca, medtem ko Husa še vedno bode ustvarjalni nemir. In nepogrešljiva Tina … Parni valjak so družina, medtem ko razširjena družina šteje občinstvo. Na vseh teh relacijah vladajo globoke emocije in vezi, ki jih ni mogoče pretrgati, čeprav so to poskusili. Nekaj uvodnih taktov je dovolj, da se zazibaš v njihovem ritmu in že trenutek kasneje ugotoviš, da so besedila še vedno zapisana. V umu in srcu. Da bodo tam vedno bila. Nesmiselno je bilo sploh pomisliti, da bi Parni valjak več ne bil najljubša skupina, pa čeprav se zadnja leta gibam predvsem znotraj meja jazzovske glasbe. Zastave, moje in njihove, kljub vsemu še »uvijek su iste boje«.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice