O glasbi s poslanstvom.
26. september 2017

Peter Ugrin (fotografija: Nika Hölcl Praper)

V žarišču 13. Festivala slovenskega jazza

 

Skozi pogovor s Petrom sem dobila občutek, da ima razdelano stališče o prav vsaki stvari, in če slučajno ne, daje vtis, da bo potemtakem o področju, o katerem teče govor, še premislil. Odraščanje v okolju z vplivi tako jazzovske kot klubske in predvsem klasične glasbe mu je dalo izjemno širino, ki se kaže še danes v izrednem poznavanju različnih žanrov ter projektov. Pa vendar ga od preostalih glasbenikov drugačijo merila, postavljena in odmerjena strogo, a spoštljivo do tistega najbolj bistvenega – kompozicije same, ki ima pravo vrednost le v primeru, da prestane preizkus časa in se zatorej zapiše v večnost.

 

Tvoj oče, trobentač Peter Ugrin, je bil izvrsten improvizator in še danes velja za enega najboljših slovenskih glasbenikov. Ti je to zavedanje dajalo in ti še daje spodbudo ter polet ali te drži nazaj?

Vedno me je držalo samo nazaj. Po očetovi smrti sem … (dolg premor) On je bil tako dober vsestranski jazzovski glasbenik, šele zdaj dojemam, kako zelo. Ta njegov liricizem, virtuoznost, širina repertoarja in pa občutek za sound … sound … petstokrat bom ponovil: sound, ki ga je imel na trobenti, sploh pa na krilovki. Iskreno ti bom povedal, da je meni prav njegov eden najboljših. Rad imam različne stile in karakterje, vendar je njegov eden lepših, vsaj med svetlejšimi. Pa ne zato, ker je moj oče. Zanimivo je, da ga znam opisati z besedami, saj sem ga v svoji glavi moral nekako definirati. In to je “infinity”, večen, kar je postalo moj življenjski moto. Na svoji koži sem občutil, da so bili določeni ljudje nanj jezni in nevoščljivi, vendar ga imajo mnogi iz nekdanje Jugoslavije še danes zelo radi. Velikokrat sem doživel izjemen čustveno-energijski prenos v smislu, da ga toliko časa niso videli, zdaj pa imajo mene in bi mi zato radi nekaj povedali. Gre za lepe stvari, ki so na povsem drugem nivoju od anekdot, kako so se skupaj zabavali. Ljudje, ki so sodelovali z njim, mi zaupajo in včasih mi to predstavlja zelo težko breme, ki bi ga rad delil z družino in najbližjimi, vendar ne morem. Zaenkrat vse ostaja v meni. Je pa po drugi strani tudi strašno in pretresljivo, ker me gledajo v roke, telo, preučujejo mojo telesno mimiko, govor, obraz in rečejo, da sem isti, kot oče. Vendar nisem. Imam povsem drug osebnostni izraz, saj ima vsak svojo karizmo. Tudi glasba mora imeti karizmo in on jo je imel, vendar imava drugačne, zato ne morem biti on. O glasbi pravzaprav nisva spregovorila besede in vedno sem vse delal sam. Nobenih ugodnosti nisem imel zaradi njega, kvečjemu obratno. Pogosto namreč srečam ljudi, ki mi povedo, da je bil moj oče genij, vendar hkrati še opazijo ne mojega dela. Absolutno se ne bi rad primerjal z njim, saj sam kot glasbenik zorim zelo počasi. Nasploh so primerjave brez smisla. On je bil na povsem drugem nivoju, kot sem sam. Vesel bom, če bom kdaj prišel tako daleč. Pogrešam ga, da bi kdaj z njim spregovoril. Saj ne veliko, malo …

Si kdaj premišljeval o tem, da bi zbral in uredil njegovo zapuščino? Morda bi bilo potem tudi breme manjše?

Dobro vprašanje … o njem ni urejenega ničesar. Res je, da je imel predsodek pred pisanjem glasbe in ves čas je govoril, da ne zna skladati. A po drugi strani je pisal glasbo za gledališče, in to zelo dobro. Bil je komponist, vendar je imel o sebi zelo strogo mnenje in s tem predsodkom je živel življenje, zato tudi ni izdal veliko svojih plošč. A ko je zbolel, se je zavedel svojega igranja, morda tudi dobrega komponiranja. Rekel mi je, da se prvič v življenju sliši in da se je ravno začelo obdobje, ko igra dobro. Tega ne bom nikoli pozabil. Šele zdaj sem začel igrati, je rekel, star pa je bil 54 let. Sam sem bil takrat komaj polnoleten in kdo bi vedel, kaj se mi je podilo po glavi. Njegova dediščina ni urejena, ne obstaja niti pristen življenjepis, a je ta resnično zavidanja vreden. Je pa gotovo urejena v srcih in upam, da se ne bo pozabila, čeprav se najbrž bo. Treba je poskrbeti zanjo, prav imaš.

Člani zasedbe Artbeaters so se v preteklosti precej menjali, prihajali in odhajali, prehajali. Ti to otežuje ustvarjalni proces komponiranja, razmišljaš o glasbenikih, ki bodo kompozicije izvajali?

Pravzaprav gre le za dve postavi. Prva je bila v sestavi Aleša Ogrina, Jana Gregorke, Anžeta Žurbija in mene, medtem ko je druga ta sedaj. Kvintet, torej, ki ga sestavljamo jaz, Aleš, Marko Čepak Maki, Ilj Pušnik in Janez Gabrič, katerega trenutno menja Aljoša Jerič. Vmes so sicer bili poskusi z drugimi, vendar če se časovno nismo uskladili za poglobljeno skupno ustvarjanje tekom daljšega obdobja, to težko smatram za zasedbo. Skupno delo se mi zdi bistveno in včasih pridem z vaje tako navdahnjen, da še ure ne morem zaspati, saj premišljujem o novih kompozicijah in plošči, ki bo morda prišla šele čez več let. Tudi o tej sem razmišljal zelo dolgo in medtem ko je bila prva idejno delo vseh, je druga plod mojih zamisli, zato sem se tudi podpisal kot producent. Sicer se ne bi, a gre za sporočilo, ki je v celoti moje, in tudi to, kaj želi preslikati oziroma zajeti je plod mojih premislekov. Ne smem pa pozabiti, da smo avtorji kompozicij tako jaz kot Aleš in Maki. Pri komponiranju je pomembno vedeti, kaj mi bo kakšen instrument dal, zato sem si tudi zamislil, da v zasedbo pride kitara. Makija sem spoznal pri Big Bandu GveriLazz in pomembni sta mi bili dve stvari: da je nor človek, a hkrati dokaj normalen za shajanje, kakršni smo mi vsi. Nori, a sprejemljivi. In pa, da ve, kaj pomeni trdo delo, kjer se ego pusti doma in se dela izključno zavoljo sounda ali kompozicije ali celotne zasedbe. Vedel sem, da je njemu to povsem jasno, zgodilo pa se je, da je še nenavadno dober človek.

Ti več pomeni sam ustvarjalni proces, ko torej premišljaš o zgodbi, ki je zaključena celota, ali trenutek, ko se odpravite pred občinstvo?

Z mojega vidika še nismo odigrali idealnega koncerta plošče Life Compass On! in v resnici ga najbrž niti ne bomo. Najbliže temu smo prišli na letošnjem Jazz Festivalu Ljubljana, kjer smo imeli v Linhartovi dvorani nepozaben koncert s publiko, ki je prisluhnila vsaki noti. Job done! Morda, če bi imeli dvajset koncertov mesečno … morda bi takrat ta poustvarjalni proces, ki je v veliki meri povezan z ustvarjalnim, lahko povezal v smislu svobode in improvizacije. Takrat bi bila morda oba enakovredna. Zaenkrat mi plošča pomeni več, vendar sama zase, brez da jo igramo, prav tako nima nobenega smisla. Gre predvsem za pismo, ki smo ga pustili. Nek dokument, odraz časa. Glasba je zvočni zapis časa, odraz obdobja v našem kozmosu in ekspresije posamezne duše. Pri času seveda nimam v mislih metruma, temveč obstoja. To pa ne sme biti le retorično vprašanje z znanstveno objektivnostjo. Mora vsebovati čustva, a je ta del po tej moji definiciji glasbe nezapisljiv.

Občutek imam, da ohranjaš izredno visoka merila … Ali potemtakem večina kompozicij konča odvrženih v smeteh?

Visoka merila nimam v smislu tega, kako kompleksna je posamezna kompozicija, ampak s stališča, kaj mi je dala kot poslušalcu tako na intelektualnem kot emocionalnem nivoju. Poudarjam, pomembna sta oba. Gre za dva stebra, ki sta enakovredna in včasih mi sicer ustreza več intelekta, drugič več emocij, vendar brez obeh sfer ne gre. Veliko glasbe je narejene za šov, četudi gre za alternativno ali sodobno umetnost. Vse je, vsaj v svojem bistvu, le šov. Vendar me osebno zanima le, ali bo katera od mojih kompozicij prestala preizkus časa in zakaj. Zakaj nekatere stvari ostanejo za vedno in druge le za določeno obdobje? Ne govorim o tem, da morajo biti poslušljive ali namenjene množicam, to nima pomena, saj ločimo le dobro in slabo. Tudi glasba je le dobra in slaba, morda še povprečna. Sam bom pokazal, kaj zmorem, kompozicija pa je pač taka, seveda tudi odraz mojega trenutnega stanja, kar mi je všeč. Vsak glasbenik mora delati, kar pač počne in slej ali prej bo potomcem zapustil nekaj lepega, zapis nečesa lepega. Ko bodo čez tristo let zavrteli Life Compass On! … bo prestala preizkus časa ali bo le šov plošča za dobro desetletje, s katero bom pokazal, kako sem improviziral? Ne, naredimo glasbo, ki bo stala več stoletij! Morda se tudi motim in v tem pogledu dajem prostor, da se moje mnenje spremeni. Puščam odprto, kajti morda bodo kompozicije v nekem drugačnem kontekstu od tega, v katerem sem sedaj, dobile povsem drugo veljavo. A trenutno sem v tem obdobju.

Pred kratkim ste nastopili v okviru Evropske jazz konference v Ljubljani, sicer pa se na odre Festivala slovenskega jazza podajate po premoru in verjetno tudi le-temu sledi ponovni premor …

Če bi delal, kar bi moral delati glasbenik, ki se vrne iz tujine, bi bila moja naloga dogovarjati se za koncerte tekom decembra prihodnje leto. A menim, da se bo ta plošča odigrala le še nekajkrat, za razliko od prve, ki smo jo odigrali ogromnokrat, in to povsod. Life Compass On! se bo igrala izključno na dobrih odrih. Dobil sem že nekaj ponudb s strani klubov, ki so na nekem drugem nivoju, kar se tiče zagotavljanja sredstev, a se nanje ne morem odzvati, ker je bilo preprosto vloženega preveč truda.

Nina Novak

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice