O glasbi s poslanstvom.
9. september 2018

Počeni škafi: Stroj za sušenje solz

Razgiban korak in nasmeh na ustnicah zagotovo dopolnjujeta ter nadgrajujeta glasbo zasedbe, ki izvira v drugem času in prostoru.

 

Celinka, 2018

Ljubljanska ulična zasedba Počeni škafi temelji na tradicionalnem jazzu, ki je v dvajsetih letih minulega stoletja vzšel v New Orleansu in iz katerega se je kasneje razvil swing. Njihov repertoar posega po slovenskih prevodih takratnih uspešnic in avtorskih skladbah, v katere vključujejo zametke šansona. Prvenec Stroj za sušenje solz so premierno predstavili v začetku junija na Festivalu avtorske in etno glasbe Godibodi, ki je letos prvič potekal na Ljubljanskem gradu, nanj pa so vključili avtorske skladbe, za katere je besedila napisal Jernej Juren, medtem ko glasbo sopodpisuje s pevko in klarinetistko Marjeto Prudič. Poleg njiju – Juren igra na ribežen – skupino sestavljajo še Tadej Kovačič na kitari, Jakob Grčman na bendžu, Primož Petohleb na helikonu, Matevž Zlatnar na trobenti in Andraž Gnidovec na pozavni. Gre torej za večplastno zasedbo, katere osnovo predstavlja ritem sekcija, a nanjo leže pihalno-trobilna, ki skrbi za solistične medvložke, vendar osrednja pozornost kljub temu pripada vokalu in zgodbam, ki jih izpoveduje prav ta.

V njih namreč združujejo staro z modernim, kar se v največji meri odraža skozi besedila, ki so občasno pisana z moške perspektive. To dejstvo je nekoliko nenavadno, glede na to, da jih interpretira ženska, in s tem te izgubijo nekaj prepričljivosti. Primer tega je Ne bom te več dušil baladnega značaja, kakršna je tudi valčkasta Dunaj. Sicer je osrednja tema tako rekoč vseh skladb ljubezen, vendar je skoraj praviloma umeščena v množico, kajti swing je nedeljivo povezan s plesom, kar je čutiti še posebno v skladbi Nerodna Polona, kjer »stopi v sobo, si obriše nos, da robec v žep, pove, da je gospod, se okoli svoje osi zavrti in vrže klobuk na stol, kjer nihče ne sedi«. Ne izostane niti dramatičnost (Tinta med prsti), ki pa je nekoliko kontradiktorna z marsikdaj naivnim pogledom na svet in na medsebojne odnose, ki jih glasbeniki izražajo skozi dokaj prozaične zgodbe preteklega življenja. Da gre za glasbo skupnosti, je razvidno že iz same instrumentalne osnove, kjer le redko stopijo v ospredje posamezni instrumentalni solistični vložki, kot v Če me boš pometel pod preprogo, Razvada ali Peter Piton. V večini primerov so ti prisotni v krajših sekvencah.

Vendar to posameznih skladb ne enači, kajti te so med seboj raznolike, za kar prav tako poskrbijo spremljevalni vokali v skladbah Peter Piton in A ni škoda se jezit, kjer so ti nekoliko okorni, medtem ko se Marjeta Proudič večkrat posluži prostih vokalnih improvizacij. Tako Stroj za sušenje solz zveni zakoreninjeno v nek drug čas, a je hkrati pristno sodoben in čeprav na trenutke zvenijo predvidljivo, še posebno ob zaključkih posameznih skladb, so sočasno izredno živi in, lahko bi rekli, avtentični, za kar gre zasluge pripisati predvsem pogumu, da glasbo, ki se je rodila na drugem kontinentu, pretvorijo v naš jezik in jo s tem vsaj malo naredijo za izvirno našo.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice