O glasbi s poslanstvom.
8. december 2015

Ženske / Jazzetna album leta 2015

 

robert_jukic_mirta_zajc

Robert Jukič (fotografija: Mirta Zajc)

Malo je kantavtorjev, ki sebe ne postavljajo v središče izvajanja in še manj avtorjev, pri katerih besedila ne trpijo na račun glasbe. Ali obratno. A Robert Jukič je bil od nekdaj drugačen. Z albumom Ženske, na katerem so se mu pridružile Ana Bezjak, Anika Horvat, Aphra Tesla, Astrid Kuljanić, Gordana Hleb, Jadranka Juras, Katja Šulc, Maya, Mia Žnidarič, Nina Strnad, Nina Vodopivec, Tamara Obrovac in Tjaša Fabjančič, je pokazal dva obraza slovenske ustvarjalnosti in ji predvsem vrnil sijaj, za katerega se je zdelo, da ga je izgubila že v zlatih letih. Gre za globoko čutnost, ki veje iz skladb, tako poetično, kompozicijsko kot aranžmajsko in izvajalsko dovršenih, a tudi za ubesedovanje na način, ki terja tehten premislek. Pod navidezno bleščečnostjo poetike Roberta Jukiča, ki še zdaleč ni samo glasbenik, se namreč skrivajo težka eksistencialna vprašanja, od katerih so nekatera stara kot človeštvo, medtem ko se druga rojevajo v modernih časih, katerih del smo.

 

Robert Jukič je basist, aranžer, komponist, poet in producent ter eden najplodnejših ustvarjalcev mlajše generacije pri nas, tudi prejemnik kompozicijske nagrade Jazzon. Potem ko se je preizkusil v različnih zasedbah, je najstniško preigravanje nadgradil s študijem jazza na graški univerzi ter postal priznan kontrabasist, ki spremlja mnoga domača in tuja glasbena imena. Sklada za male in velike zasedbe, kratke filme, multimedijske in plesne predstave, a sodeluje tudi s teatri. Prav tako je dejaven kot pedagog, vendar ima največjo težo njegovo avtorsko ustvarjanje, ki sega vse od jazza, folka, bluesa do klasične glasbe, šansona in countryja. Doslej je predstavil skoraj ducat projektov, zadnji med njimi Ženske. Prav slednji je po izboru Jazzetne eden najtehtnejših in dovršenih projektov v letu 2015, zato sem Roberta izzvala z osmimi citati iz besedil. A, seveda, kot je zanj značilno, prej kot odgovarja nanje ali jih komentira, sprašuje. Odgovori se namreč skrivajo v vsakem od nas, kot posledica naših želja, hrepenenj, upov, čutenj in življenjske poti, po kateri stopamo. Vendar vedno ostaja vprašanje, ki se budi v vsakem čutečem bitju: ali živim prav?

»V trpljenju je njenem ostala le sol na obrazu.« (Sol na obrazu)
Kaj ostane za človekom? Kaj puščamo za seboj? Ne le spomin, ki bledi … Naše življenje in naše delovanje se realizirata po odhodu, skozi ljudi, ki jih sooblikujemo. A žal še nismo na višji stopnji razumevanja ali čutenja povezanosti. Zaenkrat je vse, kar smo sposobni, le čutenje neznosne bolečine, ko je del nas iztrgan.

»Vse neizrečeno je nedokončano, kar je zamujeno, vse je izgubljeno, vse, kar je zlagano, kar je zamolčano, vse je odpuščeno.« (Solze iz neba)
Gre za problem površinske komunikacije, plehkosti odnosov, avtocenzure, politične korektnosti, lastne varnosti, ki jo ogroža odprtost, problem pomanjkanja samokritike, permanentne reprezentance posameznika … Koliko minut v dnevu je svobodnih in koliko besed v dnevu ni laž?

»Prižgi si svečo in prebrodi noč, ne misli na zveri in najdi moč.« (Na poti sreče)
Težko je ostati osredotočen, četudi najdeš pot in stopaš po njej. Težko je prepoznati zveri in demone, ki vlečejo na temno stran. In na koncu se verjetno vprašaš, ali si bil dober. Si storil dobro, si zapravil čas ali si ga osmislil ter udejanjil? Je tvoja zapuščina vredna spomina nate?

»Znane tvoje so sobane mi, vem, kam skriješ se, ko se igraš, vem, kje so želje, skrivnosti, radosti in vem, kje počiva skrinja modrosti.« (Kdo spi na oblaku)
Lepo je, ko je človek rajši doma, kot zdoma. Lepo je, ko je »lepa zgodba, taka kot ni vsaka, ko stopiš z vlaka pa tam nekdo te čaka … zgodba za vse čase, zgodba za vnuke, zgodba sama zase, taka za v knjige, za v kino, za na slike«.

»Dež te hladi, te miri, te uči. Da je, kar je. Da bo, kar bo. Da si, kar si.« (Pada dež)
Potrpljenja nam drastično primanjkuje, a ga žal ni na policah trgovin … »le počasi, vdihni, izdihni, saj se ne mudi …«.

»Nimam razloga, da bila bi kot drugi.« (Bolj kot drugi)
Nekateri ljubijo iluzijo in ne realnosti. A problem nastopi, ko je ljubezen v iluzijo neizmerna, slepa in neskončna, kajti takrat je tudi njeno diametralno nasprotje neizmerno, slepo in neskončno. In usmerjeno v realnost z živimi tarčami.

»Dvigaš se k nebu, k oblakom, kljub temu da ni čas zate.« (Dvigaš se k nebu)
Ni odgovora. Kakorkoli obrneš in racionaliziraš, ni smiselno. Marsikaj in marsikdo odide predčasno ter marsikaj in marsikdo ostaja predolgo.

»Siješ ti in sije vsak … kot tisoče zvezd …« (Sijoča kulisa)
Žal ne živimo polno niti ne dosegamo svojih sposobnosti. Ne uresničujemo svojih potencialov, temveč se igramo v zaprašenem začaranem krogu zgodovine, capljamo za tehnološkim razvojem, tonemo v instituciji religije in monetarnem smradu, sijemo v medijih in na telefonih, lepši kot smo bili kadarkoli. Izumetničeni in razčlovečeni. Vzporedno pa je stalno, ves čas, prisotna zanemarjena lepota, ki bega sem in tja v neskončni črnini. Zvezde so tu, da razbijejo popolno temo.

 

Preberite tudi recenzijo albuma Ženske Roberta Jukiča.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice