O glasbi s poslanstvom.
18. september 2018

Samo Šalamon (fotografija: Matjaž Tančič)

V žarišču 14. Festivala slovenskega jazza

 

Čeprav nekoliko samosvoj, nemudoma daje vedeti, da ima jasno začrtano pot. In da ve, ne le, kam želi, temveč tudi, kako priti do tja. Vendar pri tem ni neučakan. Potrpežljivo, vestno, predano stopa korak za korakom, ki ga z vsakim dnem pripelje malce bližje zastavljenemu cilju, za katerim pa se že odstira naslednji. In to ga krepi, bogati ter živi. Kot njegova glasba.

 

Si zagovornik stališča, da je študij na področju jazza nesmiseln in tudi sam glasbe nisi študiral, kar seveda ne pomeni, da se vanjo nisi poglabljal. Kje kljub vsemu vidiš prednosti enega in drugega ter na kakšen način si sam prišel do ravni, na kateri se nahajaš v tem trenutku?

Če pogledava Johna Coltranea … ni hodil na fakulteto. Sonny Rollins prav tako ne. Charlie Parker in drugi tudi ne. Vse velikane lahko naštejeva in vsi oni bi rekli, da jazz ni akademska glasba. To je postala v zadnjih desetih letih, ker je glasba na splošno postala industrija. Seveda, šolnina na The New Schoolu znaša petindvajset tisoč dolarjev letno, kar je krasno, če jih imaš, a v resnici gre bolj za trend. Pred dvema desetletjema, ko sem sam začenjal igrati jazz, sva bila midva z Zlatkom Kaučičem in še kakšni trije, ki smo ustvarjali bolj avantgardno, moderno glasbo. Pa nihče od nas jazza ni študiral. S tega vidika torej pomeni, da študija niti ne potrebujemo. Kako pa sem se sam učil … premogel sem disciplino, vsak dan vadil pet, šest ur in vaje zastavil izredno sistematično. Po eno uro sem delal transkripcije solističnih delov posameznih skladb, eno uro igral standarde, delal tehnične vaje, poslušal glasbo in podobno. Naredil sem si svoj program, malce po tehničnih knjigah, vendar bi rekel, da sem se največ naučil prav s transkripcijami. Narejenih imam vseh osem albumov saksofonista Chrisa Potterja in kakšnih trideset skladb Ornettea Colemana, ki so me čisto obsedle. Menim, da lahko vse dosežeš sam. Ko sem šel prvič v New York, da bi posnel album, mi je kontrabasist Mark Helias dejal, da zvenim drugače in me vprašal, kje sem študiral. Ko sem mu odvrnil, da sploh nisem, je bil navdušen. Fakulteta namreč ustvarja klone. Vsi zelo dobro igrajo, vendar vsi zvenijo enako. Saksofonisti so neko obdobje zveneli kot Mark Turner, novi kitaristi zvenijo kot Kurt Rosenwinkel, vsaj tako se sliši. Prednost študija je gotovo ta, da spoznaš druge glasbenike, je pa to tudi edina prednost, ki jo vidim. Da spoznaš vrstnike in vzpostaviš mrežo. Sicer je disciplina dovolj, če pa je nimaš, ti tako nič ne pomaga. Verjamem, da turneja, ki jo imaš s Tonyjem Malabyjem ali komerkoli drugim da veliko več kot leta študija. Ko si na odru z mojstrom … to je tisto pravo.

Meniš, da bi bilo drugače, če bi imeli turneje že v okviru študija, kot del obvezne prakse?

Seveda, to bi bilo krasno. Vendar je vprašanje, kdo bi to turnejo organiziral. Verjetno bi jo morala sama fakulteta, čeprav menim, da bi se moral vsak glasbenik prej ali slej organizacije turneje lotiti sam, saj le tako spoznaš, koliko dela in truda je vloženega v to, da imaš nekaj koncertov. To bi prineslo več kot ponavljanje bebop osnov v nedogled, kajti danes so te reči pomembne. Vsak glasbenik, s katerim se pogovarjaš, dnevno preživi ogromno časa za računalnikom, da bi pošiljal ponudbe klubom.

John Scofield – se je vse začelo z njim?

Zame je pomemben tudi Zlatko Kaučič, a z motivacijskega vidika je John Scofield nedvomno pomenil začetek. Kot oboževalec sem mu naredil spletno stran, ker je pač ni imel. In potem me je kontaktirala njegova žena. Kmalu sva se spoznala, saj sem bil vsako leto na dveh ali treh njegovih koncertih, potem pa sem prišel do njega, saj je videl, da igram kitaro … po povratku iz Amerike se je vse spremenilo. Takrat sem res začel resno vaditi. Gre za enega mojih herojev, kot so vsi, s katerim sem igral ali igram.

Po katerih kriterijih izbiraš sodelujoče glasbenike? Je tvoje izhodišče njihov instrument ali sam glasbenik?

Vedno pišem za glasbenike. Izhajam namreč iz človeka. Ko sva delala s Stefanom Battaglia, sem razmišljal povsem drugače, kot denimo zdaj s Howardom Levyjem. Nenazadnje ima ustna harmonika druge registre. Instrumentarij je izredno pomemben in v teh okvirih so pomembni tudi glasbeniki. Nikoli ne bi pisal glasbe zaradi glasbe … Je pa sodelovanje s Howardom Levyjem čisto naključje. S Paulom McCandlessom smo imeli turnejo in onadva se poznata iz Bela Fleck & The Flecktones, tako da me je Paul omenil in mu poslal nekaj skladb, nakar mi je dejal, da naj se mu javim, saj mu je všeč, kar počnem. Začela sva si dopisovati in ena stvar je vodila k drugi, tako da sem kmalu začel pisati. Vsak glasbenik ima svoj zvok, zato je zelo pomembno prilagoditi se posamezniku.

Te je kdaj kdo zavrnil? Kako sicer prihajaš v stik z velikimi imeni?

Na začetku sem preprosto pošiljal sporočila, denimo Daveu Binneyu, ki takrat seveda ni vedel, kdo sem. A je pristal in bil zelo odprt. Preko njega sem spoznal druge in kmalu imel štiri, pa že šestnajst … Gre za mali svet. Veliko je vsega, a je svet jazza pravzaprav majhen. Glasbeniki so odprti, vsaj v krogu, znotraj katerega se gibam, ker seveda ne bom stopil v stik z bebop pianistom, saj sam nisem beboper. Verjetno bi me ta tudi zavrnil, sicer pa se to še ni zgodilo. Edino Antonio Sanchez je moral dogovorjeno turnejo odpovedati, ker je dobil koncerte s Pat Metheneyem, kar je seveda povsem razumljivo.

Tvoj album Ornethology je bil uvrščen med 1001 najvplivnejše jazzovske albume vseh časov. Kako veliko breme ti je to predstavljalo ali ti še v nadaljevanju kariere?

Iskreno? Ko sem prebral, je bilo noro, vendar je šlo mimo, saj se ni nič spremenilo. V Sloveniji zaradi tega nisem prejel nagrade in v tujini zaradi tega nimam več koncertov. Za osebni občutek je bilo gotovo zelo dobro, vendar je to tudi vse. V resnici se ni zgodilo nič. Tudi vse te kritike, ki jih vidim, so krasne, vendar še vedno uporabljam prevozi.org, da pridem do Ljubljane. Vadim vsak dan, enako kot prej. A je kompliment in sprašujem se, kako so me sploh našli. Na začetku je bil kar šok, podobno je bilo tudi, ko me je revija Guitar Player uvrstila med najzanimivejše mlade kitariste. Listal sem revijo in zagledal svojo fotografijo ob nekem metalcu. Očitno novinarji vendar raziskujejo. Včasih iščem kakšne recenzije in najdem še kaj, vendar mi vsi ti dosežki življenja ne obračajo na glavo. Rad imam, kar počnem. Če ne bi vadil vsak dan, bi bil najbrž v depresiji, saj bi mi nekaj manjkalo.

Na Festivalu slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem boš nastopil v družbi Howarda Levyja in Nina Mureškiča. Od kje potreba po tretjem članu?

Zakaj pa ne? Ne vem, a ko sva se s Howardom pogovarjala, je rekel, da bi bilo dobro, če bi še nekaj dodali. Album je izredno intimen in z Ninom sem pred leti že igral, tako da se je vse zložilo, kajti Howard igra v triu Globe, katerega del je tudi Glen Velez in Nino se je pri njem učil. Svet je res majhen … tolkala bodo gotovo dodala krasno barvo in takoj bo drugače.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice