O glasbi s poslanstvom.
2. junij 2015
sandra_adam_klemm_nostalgija

Sandra & Adam Klemm: Nostalgija

Razgibano popotovanje po zakladnici tradicionalne bosanske in madžarske glasbe, vpete v jazzovsko interpretacijo in omiljeno z elementi fusiona, ki zlahka popelje v notranji svet poslušalca, nemara celo v svet izvajalcev.

 

Celinka, 2015

Sandro in Adama Klemm poznavalcem slovenske glasbe ni potrebno pretirano predstavljati. Adam je član Big Banda RTV Slovenija in zato vpet v jazzovsko glasbo, ki jo je tokrat združil s tradicionalno madžarsko. Večje presenečenje je Sandra. Širša javnost se jo bo spomnila po imenu Sendi, ki je predvsem v 90-ih letih minulega stoletja vzbujala pozornost z dance uspešnicami. Te so postale nekakšen sinonim za glasbo tistega obdobja, medtem ko so bili njeni kasnejši poskusi precej manj odmevnejši in uspešnejši. Tokrat se giba znotraj starogradskih pesmi in sevdalink. Zakonca Klemm sta torej na dvojnem albumu Nostalgija združila dve zgodbi, v vzgibu nastajanja dokaj raznoliki, vendar v samem bistvu povsem ujemajoči.

Sandrin del je seveda obarvan vokalno. Ni odveč omeniti, da je šele na tem projektu pokazala vokalno suverenost in doraslost zahtevnejši glasbi ter hkrati dokazala, da je glasbeno marsikaj prerasla. Poleg avtorske skladbe Nostalgija, kjer jo spremlja kitarist Vukašin Mišković in s katero celotno zgodbo zaokroži, je na album uvrstila znamenito pesem Aleksa Šantića Što te nema, ki je doslej doživela že nešteto preobrazb, nadvse priljubljeno skladbo Hrvoja Hegedušića Povedi me večeras ter tradicionalne Put putuje Latif aga, U Stambolu in Žute dunje, ki zvočno nekoliko spomni na priredbe slovenskih zimzelenih uspešnic v interpretaciji Nine Strnad. A če je Sandra svojo nostalgijo iskala v bosanski glasbi, saj je do svojega sedmega leta odraščala v Bosni, od koder izhaja njena družina po mamini strani, se je Adam, odraščajoč v madžarski družini v Vojvodini, zazrl v zakladnico madžarske glasbe. Skladbe, kot so Vino, vino, vino červene in Fašank špek od štepana šemory češkega cimbalista Jure Wajda (slednja malce spomni na album A.R.Tales/Zgodbe Adamovega kolega Aleša Rendle), Adamova avtorska nadvse čutna 12 Days ali znamenita Devojko mala Darka Kraljića, ljudski glasbeni material nekoliko omilijo, vendar jim pečat daje arhaični vokalni vložek Katalin Hardi Klemm v skladbi Kimegyek a rétre, s katero se dvojna Nostalgija, ki na trenutke v spomin prikliče album Ambre Paolo Fresu Devil Quarteta, tudi zaključi.

Glasbeniki so Sandro pospremili nadvse pazljivo. Zdi se, da so ji želeli pustiti dovolj prostora za izražanje in pridati svoj delež k vzdušju. Ta se na trenutke spogleduje s pop glasbo, zato njen del tekoče prehaja iz skladbe v skladbo, ki jih odlikujeta spevnost in melodičnost, ter deluje celovito. Dodana vrednost je teža samih skladb, s katerimi je Sandra uspela vzpostaviti globljo vez, zaradi katere ne ostaja le interpretka. Temveč pripovedovalka lastne zgodbe in občutij ter doživetij. In v tem je prepričljiva. Adamov del, ki je za razliko od Sandrinega posnet že tri leta nazaj, je v celoti instrumentalen in posledično tudi nekoliko bolj razgiban ter živahen, za glasbene sladokusce z vidika same strukture posameznih skladb tudi zanimivejši, saj premore več obratov, v katerih se jasno pokaže, da gre za izvrstnega solista (in aranžerja), ki stavi predvsem na mehkobo. To še dodatno okrepi z zvokom cimbal ter kitare, ki sta neprestano v nekakšnem dialogu in dopolnjevanju z dominantnim saksofonom, medtem ko imajo bobni in kontrabas povečini le vlogo gole spremljave. A nikakor zanemarljive. Bistvo Adamovega poustvarjanja ljudske glasbe je valovanje in ohranjanje osrednje melodije, ki se marsikdaj sklene z zavojem v nepričakovano smer, obdano s svobodo, a se vendar vsakič znova vrne k bazičnemu delu skladbe. S preprostimi, a zanimivimi rešitvami uspe obdržati pozornost poslušalca, ki se mu v mislih rišejo vizualne podobe zgodb, skritih v ozadju.

Pogostokrat se zdi, da se suverenost (slovenskih) glasbenikov izgubi v prizadevanju za večnim iskanjem nečesa novega, da bi le-to zapolnilo odsotnost zvokov, a tudi v eksperimentiranju, ki marsikdaj prej kot inovativnost prinaša neposlušljivost, saj umanjka srce. Sandra in Adam Klemm sta prepričala s povsem nasprotnim. S preprostostjo. Staro, na katerega imata lepe spomine in ju vrača v drugi čas ter prostor, sta preoblekla po svoje in s tem dokazala, da je marsikdaj povsem dovolj samo biti. Preprostost, ki veje tudi iz črno-bele vizualne podobe Ane T. Kus, zaradi katere hrepenenje po krajih odraščanja Klemmovih postane še otipljivejše, se je tokrat izkazala za več kot prepričljivo. Ob pravi meri nežnosti in čutnosti tudi iskreno. Nostalgija tako postane primeren spremljevalec večerom, v katerih potrebujemo nevpadljivo glasbeno spremljavo ali v trenutkih, ko želimo odpluti nekam daleč stran.

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice