O glasbi s poslanstvom.
30. januar 2018

Taša: Panta rei

Pop skladbe, tkane z nitmi šansona, jazza, vokalne glasbe in nepogrešljivimi klavirskimi pasažami ter povednimi sporočili.

 

Celinka, 2017

Klasično izobražena glasbenica in skladateljica Nataša Vester Trseglav, umetniškega imena Taša, se nikoli ni žanrsko omejevala. Poleg tega, da poučuje na srednji šoli Jesenice, kjer je ustanovila mešani pevski zbor Letim, v okviru katerega se posveča popevkam iz zlatega in sodobnega obdobja, redno piše glasbo za gledališke predstave, deluje v okviru zasedbe X Muza, se posveča improvizacijski glasbi ter raziskuje vokalne tehnike. V lanskem letu je izdala svoj v pop usmerjen prvenec Panta rei (vse teče), pri katerem ima precejšnjo vlogo producent Teodor Amanović Toš, ki je mestoma iz nje skušal izvabiti drugačne vokalne interpretacije. Sicer so pri snemanju poleg Taše, avtorice vseh skladb, zaslužne za vokalne linije, prav tako spremljevalne vokale, klavir, klaviature in rhodes, sodelovali še basist Žiga Golob, bobnar Urban Krč in trobentač Kevin G. Davy. Vsi ti so gotovo pripomogli k temu, da skladbe ne zvenijo pretirano lahkotno, čeprav je njihov potek tekoč, vendar se ves čas spogledujejo s šansonom, v njih pa je zaznati tudi zametke jazzovske glasbe, pri čemer prednjačijo za Tašo tako značilne klavirske pasaže.

Prav te jo umestijo že v prvi skladbi Drevored, ki se prične s tihim, rahlo zašepetanim povabilom »poglej v nov dan« in se nekoliko kasneje nadaljuje z »greva naprej«, še enim elementom, ki determinira glasbenico. Ob zavedanju, da je nastanek tega albuma zaznamovala življenjska tragedija, je iskanje novih poti pričakovano, a vendar nekoliko presenetljivo, da je v tako temnih dneh uspela ohraniti (ali morebiti znova najti) sposobnost opažanja drobnosti iz narave in v njih uzreti žarke svetlobe. Takšni utrinki so denimo »rosa na travi« ali »metuljev let« iz Zapleši z mano. Že to daje slutiti, da navkljub težkim okoliščinam, v katerih so nastajale skladbe, te niso mračne, temveč prav nasprotno. Svetle. Vsaj kar se besedil tiče, v katerih se skriva marsikatera izvirna metafora (»angeli zlomljenih kril smo«), medtem ko je glasba prav tako razgibana, igriva, živahna. Slednje kar najbolje okarakterizira Čarobno cesto, prav tako Noro misel, Vedno znova in še kakšno pesem. Na drugi strani pa so balade, kakršna je Nežnosti.

V središču Panta rei je torej čistost klavirja, medtem ko so sporočila povedna in interpretacije zavezane čutnosti. Izdelek kaže različne obraze človeške duše, ki je kdaj nekoliko melanholična (Škratove sence), drugič radovedna (Morda pa kdaj), spet tretjič močna (Panta rei) … predvsem pa vedno znova iskrena, in to iskrenost globijo tudi instrumentalisti, ki v pop izdelkih le redko še poprimejo za organske instrumente. Vse dokler »svet se mi zdi brez slovesa« (Morda pa kdaj) je prav zato morda mogoče v trpljenju najti tudi drobec utehe in upanja po prihajajočem lepšem jutrišnjem dnevu. Zato »grem naprej / nazaj več ne znam / hočem videt še / kaj zame je« (Za njo).

Nina Novak

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice