O glasbi s poslanstvom.
1. januar 2019

The Best of Jazz Club Gajo

Tradicionalneje usmerjen jazz, kakršen je vedno živel in tudi bo živel tako v svetu kot v Ljubljani.

 

ZKP RTV Slovenija, 2018

Davnega leta 1994 je svoja vrata v Ljubljani odprl Jazz Club Gajo, ki ga je osnoval bobnar in tolkalec Drago Gajo. V vseh letih obstoja so se na odru tega majhnega kluba, ki je vzgojil ljubezen do jazzovske glasbe številnim Slovencem, zvrstili skoraj vsi slovenski (jazzovski) glasbeniki, pri čemer ne smemo pozabiti na uveljavljena imena kot tudi na tiste, ki so svoje izkušnje šele nabirali v obliki študentskih jam sessionov, a niti na velika tuja imena ne. Klub je ponujal stalen program in bil mesto srečevanj istomislečih vse dokler ni svoja vrata žalostno zaprl. A je celo takrat živel še naprej, pa čeprav le na gostujočih lokacijah, ki so prijazno ponudile prostor tej magični glasbi, ki nikoli ni in najbrž nikoli ne bo dobičkonosna, ker je preprosto namenjena tistim redkim posebnežem, ki si upajo podati se v globine, ne pa površnim poslušalcem, ki jih prej kot glasbeni izraz zanima pogovor o čem tretjem. Vendar je bistvenega pomena, da je bilo seme plodno zasejano. Število glasbenikov je tako v Ljubljani kot Sloveniji naraščalo, poslušalstvo sčasoma sicer nekoliko upadlo in prizorišča koncertov postala čedalje bolj razdrobljena. In ob tem je minilo kar četrt stoletja.

Mnogi so odšli. Še več jih je prišlo. Nekateri so ostali. Zdi se, da album The Best of Jazz Club Gajo s svojim jagodnim izborom želi prikazati natanko to. Da so večeri, katerih namen je druženje, pridobivanje poznanstev, izkušenj in preživljanje prijetnega časa v družbi dobre glasbe. In čeprav ti živijo v našem spominu še dolgo potem, ko glasba izzveni, v javnosti kmalu utonejo v pozabo. Vendar so na drugi strani večeri, ki porodijo novo jazzovsko ime, kakršno je tisto Nine Strnad, ki je v družbi Big Banda DOM pod vodstvom Braca Doblekarja nastopila s programom, združenim pod imenom Moj Piran, po katerem so poimenovali tudi album. Big Band DOM danes žal več ne deluje, je pa Nini Strnad omogočil, ali ji vsaj dal krila, da postane ena naših najboljših vokalistk. Njihovo sodelovanje je na The Best of Jazz Club Gajo zabeleženo s skladbama Moj Piran in What A Difference A Day Made. In spet so večeri, ki ohranjajo žive legende slovenskega jazza, kakršen je bil pokojni trobentač Petar Ugrin, ki se predstavlja s skladbo Summer of ’42, ali saksofonist Tone Janša, ki ga imamo bolj ali manj možnost poslušati le še na posnetkih (Po jezeru). Pa spet tisti večeri, ki nas popeljejo v čas, ko so se šele uveljavljali glasbeniki, kakršen je v Ameriki živeči pianist Peter Mihelič, s svojim triom zastopan s skladbo Ljubljana By Night, ali, prav tako pianist, Renato Chicco, katerega priredbe skladb Lipa zelenela je, Ob bistrem potoku je mlin, Tiha luna jasno sije in Škrjanček poje, žvrgoli so uvrščene na to kompilacijo. Nikakor ne smemo pozabiti niti na hišno zasedbo, Jazz Club Gajo Quintet, ki se prepleta med poprej naštete z All At The Right Time in Autumn Colours.

V odličnost muziciranja vseh naštetih ne gre dvomiti, vprašanje pa je, ali so omenjene skladbe najboljše med vsemi, ki so se tekom dveh desetletij in pol izvedle na odru Jazz Cluba Gajo. Najzgodnejša datira v leto 1990, in sicer gre za Night Images v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, medtem ko je zadnja izpred petih let, DG Blues. Številne najbrž niti niso bile nikoli zabeležene, isto velja za izvajalce, s katerimi bi se naš edini jazzovski klub, ki je sploh kdaj obstajal, še lahko ponašal. Prav zato nekoliko preseneča, da se posamični glasbeniki predstavljajo z več skladbami, medtem ko je za druge zmanjkalo prostora. Vendar je kljub temu na tem albumu zabeležena glasba, ki ima močno izraženo estetiko lepega, glasba, ki je živa navkljub preteku lepega števila let. Glasba, ki bo živela tudi v prihodnje. Na novi lokaciji Jazz Cluba Gajo, Jazz Paradise. Kajti jazz nikdar ne umre, le preobrazi se v nekaj novega.

Nina Novak

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr.; Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice