O glasbi s poslanstvom.
19. september 2017
timotej_kotnik

Timotej Kotnik (fotografija: osebni arhiv)

V žarišču 13. Festivala slovenskega jazza

 

Timotej je eden tistih glasbenikov, ki si vsak dan znova upajo pogledati izza zidov lastnega sveta, za katerega se še kako zaveda, kako majhen je navkljub edinstvenosti, s katero je že ob rojstvu obdarjen vsak med nami. Prav zato glasbo dojema kot sredstvo, s katerim lahko odpira srca ljudi in jih povzdiguje na višjo raven humanosti, etičnosti in moralnosti, tudi estetske vrednosti.

 

Spremlja te oznaka drznega, provokativnega trobentača, a gotovo ne le zato, ker jazzovsko tradicijo združuješ s koreninami okolja, iz katerega izhajaš.

Ta oznaka me spremlja od nastanka prvega večjega projekta Via Ad Infinitum, ki združuje jazzovsko tradicijo z rockom, latinom, balkansko, arabsko in andaluzijsko glasbo. A ko gledam nazaj, se mi zdi, da ta oznaka pravzaprav izvira v odstopanju od jazzovske tradicije. Osebno se nikoli nisem identificiral kot jazzovski trobentač, vendar je v moji glasbi najti vzporednice z jazzom in improvizirano glasbo. Koncept raznolikosti moje glasbe in združevanje različnih, modernih in tradicionalnih glasbenik stilov je moja strast, kajti želim, da vsak poslušalec najde delček, ki ga bo pritegnil, mu orisal zgodbo in s katerim se bo lahko poistovetil. Menim, da vsaj del te oznake prihaja tudi zaradi nekonvencionalnega pristopa do trobente, morda celo energije, ki jo odražam na odru. Rad povem, da trobenta pač ni božanje.

Sicer si dejaven tako v Evropi kot Ameriki, medtem ko imajo posebno mesto sodelovanja z glasbeniki z Bližnjega vzhoda. Si kdaj pomislil, da bi se preizkusil v igranju četrt tonske trobente?

Odkar redno sodelujem z glasbeniki z Bližnjega vzhoda, predvsem Levanta, kamor sodijo Sirija, Libanon in Jordanija, sem fasciniran nad uporabo četrt tonov. Za tamkajšnje glasbenike je igranje četrt tonov naravno, a zame je to cela znanost. Problem, s katerim se srečujem, je, da teh tonov enostavno še nimam v ušesu. Vendar me bolj kot igranje četrt tonske trobente, na kakršno denimo igra Ibrahim Maalouf, zanima igranje četrt tonov na klasični trobenti. Res pa je, da v Levantu ni veliko trobentačev, od katerih bi se tega lahko naučil, saj pravzaprav na splošno ni dosti trobentačev.

Daješ vtis popolne odprtosti; je zate glasba način, s pomočjo katerega skušaš povezati ves svet? Se sploh soočaš z omejitvami, jih zaznaš?

Glasba je poligon skupnega ustvarjanja ne glede na sposobnosti, razlike, kulturo, raso … A je hkrati ena bolj inkluzivnih umetniških oblik. Gre za medij, ki je sposoben ustvariti zgodbo in dobro sporočilo, česar se mnogi glasbeniki ne zavedajo v pravi meri. Glasba ima moč in ne gre je podcenjevati. Meni je odprla svet, oči in me opozorila na to, kar me obkroža. Spoznala me je z različnimi kulturnimi in osebnimi zgodbami, vsakodnevnimi težavami, s katerimi se soočajo ljudje, z mentaliteto, percepcijo glasbe in mnogimi življenjskimi slogi. Verjamem, da mi to omogoča povezovanje sveta, pa čeprav v najmanjši meri in morda le za trenutek. Z omejitvami pa se srečujemo vsak dan, mar ne? In seveda jih zaznavam. To me krepi, saj je moj cilj s pomočjo glasbe ustvariti tok inkluzivne kulture, navsezadnje družbe kot take. Vse omejitve in ovire, ki jih zasledim tako pri sebi kot pri drugih me navdihnejo, da naredim korak v smer premagovanja le-teh.

Tvoja odprtost se kaže tudi v združevanju različnih vplivov s tradicijo jazzovske glasbe. Kaj ti ta pomeni? Osnovo? Svobodnost? Univerzum?

Jazz je zame oblika glasbe, koncept, ki ga sam raje opredeljujem kot improvizirano glasbo. Pojem jazz se je v zadnjih desetletjih tako posplošil, da vanj umeščamo že večji del improvizirane glasbe, kar ima seveda dobre in slabe lastnosti. Meni improvizirana glasba omogoča združevanje različnih glasbenih vplivov v nekakšno celoto, skozi katero lahko pripovedujem zgodbo in vanjo vnašam inkluzivno sporočilnost. Na nek način je to univerzum, ki mi dovoljuje raziskovanje glasbe in njenih neskončnih razsežnosti, hkrati pa me prizemljuje in povezuje z raznoliko publiko, glasbeniki in ljudmi, ki jih na svoji poti srečujem. Dovoli mi odkrivanje, poigravanje, raziskovanje, pokušanje, a mi sočasno daje občutek varnosti. Seveda mi je svobodno izražanje ne glede na to, kdo je poslušalec, od kod prihaja in kakšno je njegovo kulturno-socialno ozadje, zelo pri srcu.

Od kje potreba po družbeni angažiranosti in prizadevanju po vključenosti oseb s posebnimi potrebami v družbo, kar se kaže skozi soorganizacijo festivala Igraj se z mano?

Ta čut mi je dal brat Boštjan, ki je začel s tovrstnim delom in me, še preden se je porodila zamisel o festivalu, vanj tudi vključeval. To se je stopnjevalo vse do prvega Mednarodnega festivala Igraj se z mano, katerega del sem od samega začetka. Torej, že dvanajst let, zadnjih sedem v vlogi programskega vodje večernega programa. So pa ta čut okrepile tudi težave, s katerimi sem se zaradi disleksije soočal tekom izobraževalnega procesa. Ustvarjati inkluzivno okolje v pedagoškem, umetniškem in socialnem smislu je zame cilj h kateremu stremim tako na osebni kot profesionalni ravni. Spodbujanje glasbenikov k sodelovanju v družbeno odgovornih projektih in opozarjanje na odgovornost, ki jo kot glasbeniki imajo do družbe, so pravzaprav nadgradnja samemu performansu. Osebe s posebnimi potrebami ohranjajo primarni čut za glasbo, ki ga mnogi skozi izobraževalni sistem vsaj do neke mere izgubijo. Na ta način nas tudi opominjajo, zakaj smo se z glasbo sploh pričeli ukvarjati in kaj je zares pomembno: uživati, muzicirati in izražati čustva.

Na Festivalu slovenskega jazza boš predstavil projekt La Corerría, pri katerem se ti bo pridružil jordanski violinist Yarub Smarait, s katerim tudi sicer redno muziciraš. V čem je torej posebnost repertoarja, s katerim boste občinstvu postregli v pričetku oktobra na Ravnah?

Yarub Smarait je izvrsten violinist, ki podobno kot jaz združuje svoje korenine z modernimi glasbenimi zvrstmi in virtuoz na violini, ki utira pot mnogim mlajšim generacijam arabskih glasbenikov, sočasno pa je neposredno odgovoren za razvoj moderne glasbene scene v Jordaniji. La Corerría združuje Yarubovo in mojo avtorsko glasbo, zato premore pridih arabske in balkanske tradicionalne glasbe, medtem ko sta obe zaviti v moderno fuzijo najrazličnejših glasbenih zvrsti. Glasbeniki z Bližnjega vzhoda pri nas niso stalnica, zato je vredno prisluhniti Yarubovi virtuoznosti in njegovim improvizacijskim idejam. Poleg tega v našem repertoarju vsak lahko najde nekaj zase. A ta koncept ni pomemben le v glasbenem smislu, pač pa tudi v inkluzivnem, saj je od začetka evropske begunske krize mnogo sovražnega govora in nastrojenosti proti Arabcem. Moj cilj zadnjih let je pokazati vrhunskost arabske umetnosti in jo približati slovenskemu občinstvu. Kadar je to mogoče pokazati s tako izjemnim glasbenikom, kakršen je Yarub, pa je sporočilnost seveda toliko močnejša.

Nina Novak

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice