O glasbi s poslanstvom.
7. julij 2015
vedran_ruzic_trio

Vedran Ružić trio: Night Speaking

Mistično potovanje po uglajeni, tekoči in miline polni jazzovski pokrajini, ki v središče postavlja subtilno zaznavanje ne le detajlov, videnih z zunanjim očesom, temveč predvsem tistih, ki se skrivajo v opazovalcu samem in gradijo svet, v katerega ima dostop le redko kdo.

 

Menart, 2015

Že uvodni takti nočnih zvočnih pogovorov Vedran Ružić tria dajo slutiti, da imamo v rokah album z močnim glasbenim karakterjem, ki bi se ga najbrž ne branile niti mnogo večje jazzovske založbe, kakršna je na primer nemška ACT. Gre za klasičen jazzovski trio, soroden mnogim tistim, ki jih najdemo v katalogu pravkar omenjene založbe, tudi norveško zasedbo In The Country, ki se je lani mudila v Ljubljani, ali švedski Esbjörn Svensson trio. Prvenec liburnijskega samoukega basista Vedrana Ružića me nekoliko spomni na oba, četudi se slednji ne poslužuje elektronskih pomagal. Morda zato, ker jih niti ne potrebuje. Njegov talent je namreč nevprašljiv. Svoje formalno izobraževanje je pridobival le eno samo leto na Jazz konservatoriju v Klagenfurtu, kjer je še globlje zagrebel v iskanje glasbenih vzorcev, izpopolnil tehniko igranja in fraziranja ter pričel muzicirati na kontrabas, da bi le tri leta zatem – leta 2012 – prejel veliko priznanje za najboljšega jazz basista in kontrabasista. Njegov trio sestavljata še Vedranov brat Zvjezdan Ružić, sicer šolan jazz pianist, in bobnar Tonči Grabušić, ki dopolnjujeta Vedranovo zvočno sliko. Tonči namreč skrbi za gonilno komponento radoživosti, ki jo Zvjezdan povzdigne v sanjavost intimističnih premikov po klavirski tipkovnici, medtem ko Vedran tako v vlogi basista kot avtorja kompozicij nudi oporo obema in glasbo vsakič znova pripelje v varno luko.

Kot študent slikarstva združuje oba obraza umetnosti, zato je likovno opremil tudi lastni prvenec, na katerem glasba kar kliče po vizualizaciji. Poteze s čopičem doživlja kot improvizacijsko linijo jazza in bluesa ter muziciranje kot slikanje glasbe na platno tišine. Zdi se, da je čar njegovih skladb prav v svobodnosti. Vprašanje, če ne pogojene tudi z izostankom formalnega uokvirjanja, ki pogosto veliko prinese, a marsikaj tudi odvzame. Kompozicije, naslovljene v več različnih jezikih, so plod daljšega časovnega obdobja in v njih lahko uzremo kulturne prestolnice, ki jih je Vedran obiskal in so ga nagovorile v tej meri, da jih je dokumentiral v obliki glasbenih skic. A ker so si karakterji mest med seboj raznoliki, tudi karakterji skladb segajo v več smeri. Naslovna predstavlja valovanje, najsi bo pretakanje ljudi v mestnih ulicah noči ali premetavanje kamenčkov na obali, Eternel Étudiant podaja roko pomoči, medtem ko ima Focillon Blues nekoliko živahnejši in trši značaj. Adigio di Romanzo na platno temnega neba slika zvezde ali morebiti korake v pokrajino čiste beline in Zug der Farben je poosebljeno rahlo stopanje po poti življenja, ki v nadaljevanju nežno spomni na skladbo Sleep Away Boba Acrija. Tanac z Triljun poleg zanimivih gradnikov same kompozicije, kjer bas in bobni držijo trdne temelje, premore padajočo klavirsko pasažo in zadnja, Srednjoškolski Trubadur, je nekakšna solistična miniatura, ki zaokroži celotno zgodbo, vendar hkrati dopušča nadaljevanje, ki ostaja povsem odprto.

Kompozicije na albumu Night Speaking so nadvse nežne in rahločutne. Gre za romantično jazzovsko liriko, v kateri poslušalec zlahka najde pristen stik s samim seboj, saj glasba postavlja ogledalo njegovi duši v tej meri, da se zdi, da sreča boli celo bolj od bolečine. Veliko zaslug za to gre pripisati Zvjezdanu, medtem ko Tonči in Vedran skrbita za živost in razgibanost. Dragocenost albuma Night Speaking se pravzaprav skriva prav v čustvenosti, saj le-ta v mnogih glasbenih zasedbah močno trpi na račun tehnične popolnosti, ki pa sama po sebi nikdar ne more biti dovolj. Prvenec Vedrana Ružića je čista pesem in velik presežek na prostoru, ki smo si ga nekoč delili pod imenom skupne države, in zlahka zaobjame vplive celotnega sveta, četudi v majhnih detajlih uziramo elemente, ki nam kažejo na to, kam spada njegovo srce. H glasbi, ki slavi življenje, in k vsakemu posameznemu dihu, ki omogoča nadaljevanje …

Nina Novak

Jazzopis, številka 1, 2017

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice