O glasbi s poslanstvom.
25. september 2018

Vid Jamnik (fotografija: Nika Hölcl Praper)

V žarišču 14. Festivala slovenskega jazza

 

Urbane razstave niso pogosto postavljene na prostem, da pa bi postale še prizorišče koncertov, je skoraj nezaslišano. Vendar ustvarjalci projekta Viva Jazz Forma ne bežijo od drugačnosti, temveč se predajajo drznosti. Zato raziskujejo, poskušajo, razmišljajo, komponirajo in nenazadnje oživljajo skulpture, ki že desetletja stojijo neopažene. Ter se sprašujejo: Viva Jazz Forma? Viva Jazz Forma. Viva Jazz Forma!

 

Tomaž Apohal, pobudnik projekta Viva Jazz Forma, v sami Forma vivi vidi predvsem idejo povezovanja posameznih ustvarjalcev. Je pomembno, da na reči, ki jih sicer ne opazimo, začnemo gledati s povsem drugega zornega kota in ali je Viva Jazz Forma spodbuda, da pričnemo drugačnost iskati še kje?

Vsekakor, kajti mi si ne delamo nekih utvar, da v ne vem kakšni meri doprinašamo Forma vivi. Morda nas ona niti ne potrebuje. Iz svoje izkušnje lahko povem, da sem bil tekom odraščanja prepričan, da ima vsako mesto Forma vivo oziroma neko razstavo, ki je postavljena v urbanem zunanjem prostoru. Nikoli nisem pomislil, da je že v Prevaljah drugače in da pravzaprav tega ni v nobenem drugem slovenskem mestu. So spomeniki, da pa bi bila na prostem razstava, ki bi premogla rdečo nit, to ne. Zdelo se mi je povsem samoumevno, da odraščam s skulpturami in generacije se še danes na njih igrajo, vendar po drugi strani marsikdo zgodovine Forma vive ne pozna. Kako je nastala, čemu je namenjena so vprašanja, ki si jih niti ne postavljamo in če sam kot glasbenik lahko kakorkoli usmerim pozornost nanje, je krasno, ne bi pa ravno rekel, da jih oživljam, kajti mnogi drugi so prav tako veliko naredili na tem področju. Tomaž je postal vpleten pred nekaj leti, ko se je oblikovala nova celostna podoba, ustvarila se je aplikacija, postavljene so table, spletna stran se je osvežila. Naknadno smo dobili celo spominke, ki jih je mogoče kupiti v Turistično-informacijskem centru na Ravnah, prav tako je na voljo igra spomin, pred kratkim pa so začeli z zelo zanimivo zamislijo, za katero resnično upam, da bo zaživela. Gre za Forma viva culo, nekakšen nahrbtnik, v katerem se nahaja malica, ki jo vzameš na voden ogled, lunch paket s koroškimi dobrotami, medtem ko ga kasneje razviješ in dobiš neke vrste blazino, na kateri lahko sediš ali ležiš. Razstavo si je sicer možno s pomočjo brošur ogledati tudi v lastni režiji in nasploh se je na tem področju ogromno naredilo, tako da bi rekel, da smo mi le en košček mozaika pri vsem tem. Nas kot glasbenike dokaj sebično zanima predvsem, ali je v skulpturah kaj glasbe. To je bilo tudi vprašanje prve okrogle mize Viva Jazz Forma?, na kateri sam zaradi študija v Ameriki nisem bil prisoten, a sem se vključil kasneje in to večno vprašanje si postavljamo še danes. Je vse skupaj sploh smiselno, se odgovorni strinjajo? Ugotovili smo, da forma vive premorejo zvoke, kar nas žene naprej in zato je druga okrogla miza Viva Jazz Forma. vsebovala piko, medtem ko smo se letos odločili za klicaj, kajti skrajni čas je, da se odločimo, kam in kako naprej. Je poziv, da se podamo k uresničitvi ene izmed prvotnih zamisli tega projekta, kar je kreiranje nove skulpture, ki bi po vseh kriterijih zadovoljila tako likovne kot glasbene standarde. Sam si želim, da bi postala nov element urbane razstave, saj smo ugotovili, da so forma vive primerna prizorišča za koncerte.

Na okroglih mizah je prisotna tudi splošna javnost. Ali na ta način sodeluje pri nadaljnjem razvoju, mu doprinaša v smislu, da projekt odpira ali ga morda omejuje?

Zelo veseli bi bili, če bi se splošna javnost bolj vključila v razprave in bi prispevala kakšno mnenje. Že to, da imajo ljudje mnenje, je krasno. Ni prav, da se razpravlja le znotraj strokovno vpletenih, saj želimo izvedeti, kaj si o tem mislijo ljudje, kajti njihovo mnenje je pomembno v enaki meri kot mnenje strokovnjakov. Poleg tega tovrstne izmenjave mnenj gotovo osvetljujejo razmišljanje in pomagajo pri odločitvi, ali je projekt sploh smiseln in ali je vredno nadaljevati z njim. Zanima me, kako ga dojemajo lokalni prebivalci, ali menijo, da doprinaša k prepoznavnosti Raven ali morda škodi častivredni tradiciji. Morda s svojimi razmišljanji prepričajo tiste, ki so proti ali nasprotno, nas, ki smo za, da uvidimo, da ne delamo prav. Vsekakor bi bilo dobro vzpostaviti dialog.

V vsakem primeru gre za edinstven projekt, ki bi ga bilo vredno predstaviti tudi drugje. Vendar: kako? Skulpture so namreč vezane na lokalno okolje.

Tu gre za problem, ki bi ostal, četudi bi imeli prenosljivo forma vivo. To bi seveda lahko dostavili na novo prizorišče, vendar bi bila še vedno velika in transport otežen. Morda smo tudi zaradi tega dali samo idejo nekoliko na stran. Se je pa v mojem umu porodila zamisel o nekakšnem nadomestku forma vive, ki bi bil prenosljiv, še vedno jeklen, torej izdelan iz lokalnega materiala, in bi premogel likovno vrednost. Pomembno je, da bi to glasbilo, če tako rečem, imelo estetsko funkcijo, saj je ta “waw faktor” pomemben, ker bi imel neposredno povezavo z dolgoletno tradicijo in bi že en sam pogled na skulpturo povedal, da gre za ravensko Forma vivo. Morda bi bila to spodbuda, da ljudje raziščejo še ostale. Kakorkoli že, pomembno je ne izgubiti vezi z izvorom.

Na forma vivah ste zajeli banko zvokov, vendar gre, kakorkoli obrneš, za omejen zvočni spekter, ki bo sčasoma postal tesen. Se ti zdi, da bo potemtakem Viva Jazz Forma resnično postala povezovanje samo, saj bo morda pripeljala do razširitve materialov?

Zaenkrat se ne bojim, da bi zvoki postali pretesni. Ne gre za najobsežnejšo zvočno banko na svetu, vendar ni omejujoča in ima še obilo potenciala. Sam poznam vse zvoke in vem, kje sem kakšnega že uporabil, vendar Matej Mirnik pripravlja ritmične podlage in ker prihaja iz DJ krogov, z zvoki manipulira ter jim dodaja elektronske elemente. Ko sva se nazadnje dobila, mi je predvajal nekaj zares svežih podlag, na katere se sam ne bi spomnil. Prav razmišljal sem, katere zvoke vse je vključil. Približaš se jim lahko na različne načine in že od nas jih vsak uporablja drugače. Želimo si razpisati tudi natečaj za novo glasbeno delo, ki bi nastalo izključno iz zajetih zvokov, in prepričan sem, da bi bili zelo presenečeni, kaj vse bi nastalo. Prej kot to, da bi zmanjkalo idej, me torej skrbi, kako izkoristiti vse, kar imamo na voljo. Menim, da bi vsaj v tem trenutku morali ostati zvesti jeklu, saj nas to loči od ostalih slovenskih delovišč Forma vive. Z razširitvijo materialov bi se namreč prekinila rdeča nit, poleg tega imamo že tako vsak svoj instrument …

Si avtor kompozicij in če ste lani v okviru Festivala slovenskega jazza izvedli koncert pred upravno enoto, ga boste letos pred supermarketom Tuš. Izhajaš pri komponiranju iz skulpture ali že napisano kompozicijo umeščaš v okolje, kjer se bo izvajala?

Ker želimo skulpturo vključiti v koncert, vsekakor prizorišče vpliva na komponiranje. Vendar na splošno ne želim omejevati drugih in lahko rečem, da vsak ustvari ali doda nekaj, s čimer se navdih vrne nazaj k meni. Sem bolj tisti, ki daje smernice, saj gre nenazadnje za eno samo razširjeno glasbeno delo z več epizodami, ki jih lahko imenujemo tudi kompozicije. Posamezne dele gradim okoli zvokov skulpture, a je to fragment, ki običajno ni omejujoč. So motivi, ki se ponavljajo, drugi zvoki in tisto nekaj, kar obdaja jedro, a je skupno različnim kompozicijam.

Je tvoj pristop do tega projekta torej povsem drugačen od komponiranja in muziciranja v drugih zasedbah?

Rekel bi, da je, saj gre za nekaj, vsaj zame, povsem novega. Projekt uvrščamo v jazz glasbo, vendar ostaja tisto osnovno vprašanje, kaj jazz sploh je, saj ta postaja čedalje širše definiran. Zdi pa se mi, da ni s tem nič narobe, saj se bo morda izkazalo, da je jazz način življenja ali samo dejstvo, kako pristopiš k neki stvari. Sam k Viva Jazz Formi kot glasbenik z jazz ozadjem pristopam enako kot k jazzu, vendar pri tem skupaj s sodelujočimi posvajam druge žanre, pri čemer je energija glasbe ves čas v središču.

Meniš, da te bo Viva Jazz Forma v prihodnosti kot glasbenika opredeljevala?

Bilo bi mi v čast in ponos, če bi bil povezan s tem projektom, saj sem prepričan, da gre za nekaj novega, povsem unikatnega, in sem zares vesel, da sem lahko del njega. Ne predstavljam pa si, da bi me zato omejil, kajti še vedno se bom udejstvoval tudi drugačnih projektov.

Ti je tudi sicer blizu konceptualni pristop do glasbe ali umetnosti na splošno?

Težko rečem, prej ne kot ja. Na začetku je bila Viva Jazz Forma nekaj povsem novega zame in še v tem trenutku težko trdim, da sem povsem dojel koncept. Upam, verjamem in zdaj do neke mere vem, da se bo izkušnja odrazila še v kakšnem projektu. Imamo tradicijo in če se vrnem k samemu povezovanju, sem prepričan, da je treba najprej postaviti kriterije. Gotovo na tem svetu obstaja nekdo, ki bi z veseljem ustvaril novo forma vivo z ne le estetskimi, temveč tudi glasbenimi funkcijami, a si morda ne zamišlja, da bi projekt kdo podprl. Če bi občina določila primeren prostor novi skulpturi, železarna prispevala material in muzej zagotovil skrbništvo, bi imela kipar in glasbenik tako rekoč idealne pogoje za ustvarjanje. Na ta način bi kar najbolje uresničili idejo povezovanja. Nenazadnje je to delovalo vsakič doslej, gre le za še en korak dlje.

Nina Novak

Jazzopis, september 2018

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne, Cankarjev dom). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca, medtem ko na televiziji ETV vodi lastno oddajo Jazz z Nino.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice