O glasbi s poslanstvom.
27. december 2016

The Port Of Life / Jazzetna album leta 2016

 

zan_tetickovic_foto_nika_holcl_fotobeleznica

Žan Tetičkovič (fotografija: Nika Hölcl – FotobeležNica)

Verjame v glasbo. Verjame v spremembe, ki jih v nas sprovede poslušanje le-te. Verjame v človeškost. In prav ta vera v neomajno moč ustvarjalnosti ga dela drugačnega. Toplega. Iskrenega. Skromnega. Neizmerno nadarjenega. Človeka, ki živi svoje poslanstvo in ima jasno začrtan cilj ter se zna umakniti pred svetom, da bi se podal na pot uresničevanja prav tega. Glasbenika, ki globoko spoštuje tradicijo in jo išče tako zunaj kot znotraj sebe. Intelektualca, ki se večno povprašuje o svojih odločitvah. Ki išče poti …

 

Bobnar. Tolkalec. In večkrat nagrajeni komponist. A v osnovni šoli je bil pravzaprav zagrizen športnik in od tod najbrž tudi trde delovne navade, resnost ter vztrajnost, ki odlikujejo njegovo ustvarjalno pot. Odkar je odšel v New York, je ljubezen do glasbe nadgradil z ljubeznijo do avtentične glasbe različnih svetovnih kultur, ki jih je nato pričel spajati z jazzovsko tradicijo. In čeprav izhaja iz njenega središča, jo postavlja v sodoben družbeni kontekst, v kontekst tega časa in prostora, predvsem pa glasbo jemlje kot del sebe. Kljub vsem žanrskim vplivom in kombinacijam mu resnično vrednost pri kreaciji novih del predstavljajo predvsem fundamentalne vrednote v glasbi, kot so jasna in razumljiva sporočilnost, estetika in naravna lepota. Je eden tistih, ki verjame, da mora glasba, najsi bo še tako moderna, premakniti celo najmanj izkušenega poslušalca, pri čemer se zaveda, da sodobne oblike marsikdaj prav namerno zavračajo stik s humanostjo in človeškimi čustvi. Verjame, da se načini, s katerimi ljudje občutimo in doživimo ljubezen skozi zgodovino niso spremenili in se tudi v prihodnje ne bodo, zato se resno ukvarja s študijem klasične glasbe in študijem tonalnosti, za katero meni, da predstavlja najbližji stik med glasbo in naravo. Je eden redkih tujcev, ki so kar dvakrat prejeli kompozicijsko nagrado ameriškega združenja ASCAP, medtem ko med večje dosežke šteje tudi projekt Oasis, ki ga je pripravil za Big Band RTV Slovenija. Ter seveda “življenjsko delo” The Port Of Life, ki ga na portalu Jazzetna izbiramo za Jazzetna album leta 2016. Glede na to da gre za interdisciplinarni projekt, ki vključuje glasbo, poezijo in fotografije, se je Žan spopadel z osmimi izseki iz pesmi.

»Prebudil si se v breznu, ki si ga gradil s svojim vzponom.« (Collapse/Kolaps)

Gre za posledico dolgotrajnega boja med pričakovanji in spomini. V enem samem trenutku se združita dve polarni in kontrastni nasprotji, ki privedeta do neopisljive zmede ter brezizhodne situacije imigranta v novem okolju. Kljub mediantni uvrščenosti na album, je Kolaps zadnja skladba, ki sem jo napisal. Z njo sem želel predvsem opisati moč navezanosti na domače okolje ter sočasne želje po odcepitvi. Občutek stremenja v prihodnost in pogled na preteklost se v nekem trenutku združita ter ustvarita popolno samoto.

 »… drevo tvojega življenja hoče rasti naprej – da bi razpel nove veje …« (Farawell/Slovo)

… da bi razpel nove veje, si se odločil za slovo. Šele ko zapreš ena vrata, daš možnost, da se odpro nova. Menim, da je Farawell najbolj dovršena in najpomembnejša kompozicija na albumu, saj sem z njo nastavil zvok celotnemu projektu. Pisanje je bil izziv, kajti z glasbo sem se na programski način srečal prvič. Želel sem torej opisati zelo specifičen občutek slovesa, ki ga pozna le migrant. Svet je danes poln migracij in z aktualno krizo sem se želel povezati tudi sam. Produktivnost je tako dobila še večji in širši pomen, medtem ko sem dal hkrati sebi vrednost prehodnega medija, a se vendar ne razbremenil egoistične naravnanosti.

»Ker nisi utonil, si postal brodolomec – brodolomec v hiteči reki brezimnih ljudi.« (Acculturation Suite/Suita akulturacije)

Besedo brezimnost lahko interpretiramo na mnoge načine, a se v kontekstu albuma predstavlja kot nekakšna izguba identitete vsakega priseljenca. Pri meni je brezimnost vselej primarno izhajala iz hendikepa neizgovorljivega imena. Trije šumniki in zapletenost pri izgovorjavi mi že vse od prihoda v Ameriko ne predstavljajo le velike in tudi, po lastnem mnenju nepotrebne prepreke, temveč prav tako nekakšno neizbežno navezanost na dom. Verjamem, da pač nikoli ne smeš pozabiti, kdo si in od kje prihajaš, pa naj bo še tako težko. Album The Port Of Life ima zato dva obraza in dva izvajalca. Eden je Žan Tetičkovič, drugi Jean John, ki izvira iz združitve francoske ter angleške različice imena Žan. Oba se skozi celoten album nekako bojujeta za prevlado v procesu, še posebno v Suiti akulturacije. Če pogledam v prihodnost, menim, da bo ta boj enakovreden in brez zmagovalca vse do konca moje kariere v tujini.

» … ni je poti, ki ne bi dopustila vsaj koraka naprej.« (Alienation/Osamitev)

Pravijo, da je bivanje v samoti kvaliteta nadvse inteligentnih ljudi. Sam menim, da pri samoti ne gre za možgansko intelektualnost, temveč za čustveno inteligenco. Ko govorim o samoti, nimam v mislih intro ali ekstravertiranosti. Gre samo za umik od klasične sodobne družbe, ki je občasno potreben, da bi doživeli novo, višje spoznanje. Že kot majhen otrok sem na prav poseben način užival v samoti, čeprav sem ogromno časa preživel s prijatelji. Rad sem sanjaril, razmišljal, načrtoval, evalviral in predvsem opazoval ter sestavljal povsem svoje pripovedi in zgodbe. Če se obrnem nazaj, so najbrž prav te navade v meni rodile skladatelja. Kajti pisanje glasbe je zelo samoten proces, namenjen samo najbolj jeklenim in samozadostnim posameznikom s polno domišljije. A seveda, če želiš biti sam, moraš jasno vedeti, zakaj. Samota se mora namreč enačiti s srečo, nikakor z depresijo. Mora kazati pot naprej.

»V svitu, prepojenem z nektarjem prvih sončnih žarkov, svet razgrinja svoje nepredirne tančice.« (Dawn/Svit)

Gre za nekakšen občutek odrešitve po boju že prej omenjenih dvojnosti. Za zavedanje in sprijaznitev, da ni pomembno, kdo si bil prej in kdo si sedaj, v novem okolju. Pomembno je, kdo si kot osebnost. Samo tako se lahko zaveš lepote okrog sebe, sočasno pa si lahko vržen v vsak kotiček tega sveta in boš vedno znal obdržati sebe. Tako se lahko po odhodu spet vrneš domov in sprevidiš vso lepoto, ki jo premore dom, brez izrecne želje po vnovičnem odhodu.

»… svetloba že pojenjuje v valovih tople pomladne sape.« (Dusk/Somrak)

S stavkom Dusk sem želel na metaforičen način uglasbiti zadnje milje z migranti nabito polne ladje, ki po dolgotrajni poti v večernih urah prispe v zgornji njujorški zaliv. Dejansko sem imel v mislih obdobje otoka Ellis, zgodnje 20. stoletje torej in potnike tretjega razreda ter njihovo nepopisno srečo, ko po koncu potovanja v obupnih razmerah končno zagledajo obljubljeno silhueto Manhattna in mogočni kip svobode. Lahko bi rekel, da gre za najbolj neoseben del albuma in za del, ki se spogleduje s sintetično-analitično zgodbo v literaturi. Slednja se mi je zdela zelo pomembna pri sestavi celotne zgodbe.

»Med široko razprtimi vrati pristana te pričaka tesnoba zdavnaj sprejete odločitve.« (Acculturation Suite/Suita akulturacije)

Tu in tam še vedno pomislim na noč pred 16. januarjem 2011, ki ji je v jutranjih urah sledil moj prvi odhod in selitev v novo okolje. Še danes vidim samo temo. Grotesknost. Vidim tudi veličino novega, ki kljub svoji navidezni brezčasnosti in odprtosti deluje mrtvo hladno. In ob tem čutim nepopisno tesnobo. Spomnim se kolikokrat sem pomislil, ali sem se tisto noč pred odhodom odločil napačno in kolikokrat sem si rekel, da je morda zlomljeno zapestje znak, da stopam na napačno pot. A nanjo sem seveda moral stopiti.

»… čas obžalovanja lahko počaka, priložnost nikoli.« (Euphoria/Evforija)

Kljub vsemu, kar se mi je čudovitega zgodilo v New Yorku, še danes nisem prepričan, da je bila izbrana pot tudi prava in ali ne bi bila katera druga boljša. Najbrž tega ne bom nikoli vedel in verjetno tega celo nikoli nihče ne ve zagotovo. Izgleda, da se moramo v življenju pač naučiti kar najbolje hoditi po poteh, ki smo si jih izbrali ali so nam bile dane. Moja je bila na nek poseben način spoj obojega. Priložnost, ki ne bi čakala.


Preberite tudi recenzijo albuma The Port Of Life Žana Tetičkoviča.

Nina Novak

nova_frekvenca_10-2017

Želite prejeti Jazzopis? Pišite nam in poslali vam ga bomo. POŠTA

 

jazzopis_naslovka

Jazzetna

Jazzetna izpostavlja glasbo s poslanstvom in o njej piše s poslanstvom. V središče postavlja jazz in etno, vendar beseda o glasbi nikakor ni omejena izključno nanju, temveč na vso kakovostno (slovensko) glasbo, ki sicer marsikdaj težko najde pot do javnosti. Prav zato objava na Jazzetni pomeni več, kakor sama ocena plošče.

Poleg tega Jazzetna nudi raznovrstno strokovno podporo, vključujoč pripravo vseh vrst promocijskih besedil in celovito svetovanje posameznim izvajalcem (Nina Strnad, Jaka Kopač, Taša, Aleksander Novak idr.) ter festivalom (priprava programskih knjižic idr., Festival slovenskega jazza, Jazz Ravne). Zadolžena je za vsebinsko zasnovo Jazzopisa in v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana prireja mesečne pogovore z jazzovskimi glasbeniki pod naslovom Nova frekvenca.

Z željo po sodelovanju se obrnite na elektronsko pošto.

Naročite se na e-Novice